header image

Trekking

Objavil: afrika3 | 21.07.2009 | 8 Komentarjev |

Sentani (12.7.2009)

Prebiranje bloga od Tadeje in Mica je v nasih srckih zbudilo nekaj strahu. Ker smo izgubile skoraj polovico ekipe, smo sklenile, da se za trekking stevilcno okrepimo. V hotelu smo ogovorile prijazno dekle iz Avstralije. Kmalu smo ugotovile, da imamo podobne interese in nacrte, zato smo se vse bolj nagibale k temu, da se nasega podviga lotimo skupaj. Ko je spoznala Sam-a, se je takoj strinjala, da ga vzamemo za vodica. Sama pac moras imeti rad. No, po parih urah njegovega blebetanja si posteno zazelis cepkov za usesa. Sicer pa je bolj kot vodicu podoben animatorju, saj nas ves cas razveseljuje s svojimi zgodbicami, katerih vsebina se nenehno spreminja. Predvsem pa ima ogromno energije, njegov smeh pa je brez konkurence. Poleg tega je dalec najbolj poznana oseba dalec naokoli.

Z nasim Samom

Zjutraj smo se mu izmuznile in si koncno privoscile trenutek zase, da smo kupile letalske karte za Sulawezi. Karte za Wameno na letaliscu niso prodajali in ker nismo vedele, kje je pisarna, smo se zatekle k gospodu Blebetalu (beri: Sam-u). On ima seveda resitev za vsak problem. Vso pot do pisarne nas je vestno obvescal, koliko minut hoje se imamo do cilja. Rojen vodic! Pristne voditeljske sposobnosti! Ko smo zelele kupiti karto za ponedeljek, smo izvedele, da je vse zasedeno. Na sreco smo imele rezervacijo. Sam prav tako! Karto si je rezerviral, se predno smo se me odlocile, da bo nas vodic. Poleg vsega ostalega je ocitno tudi jasnoviden.

Povprasale smo ga za restavracijo z dobrimi ribami in z veseljem se nam je pridruzil pri kosilu. Koncno smo se posteno najedle.

Ko smo ze mislile, da smo dorekli stvari o sprejemanju odlocitev, je stvari, o katerih smo se zelele same odlociti (zahtevnost, smer trekkinga), dolocil Sam, probleme, ki smo jih naslovile nanj, pa je reseval z: ‘You decide, it’s up to you. You are the boss!’.

Sentani – Wamena (13.7.2009)

Navsezgodaj zjutraj nas je v hotelu pricakal Sam. Oborozen z zemljevidi, skicami in rocno izrisanimi izohipsami. Tudi geografijo obvlada. Natancno nam je razlozil nacrt poti, zraven pa ves cas ponavljal njegovo stalno besedno zvezo: ‘You are the boss, it’s up to you’.

Na letaliscu smo si ponovno privoscile trenutek oddiha na kavici, saj je bilo do nasega vzleta se veliko casa. Sam-a smo pustile pri prtljagi in bil je zelo nesrecen, ker nikomur ni mogel razlagati svojih zgodbic. Naso idilo je zivcno prekinil Sam, ki nas je po hitrem postopku zbasal na 2 uri prezgodnji let. Verjetno zaradi osamljenosti in zelje po govorjenju. Na letalu smo se poskusale posesti v varno razdaljo, a njegova roka je vseeno z lahkto dosegla mojcino koleno.

pogled na Papuo iz letala

Kljub vkrcanju na predcasno letalo nas je na letaliscu v Wamni pricakala prtljaga. Takoj je bilo okrog nas polno domacinov, ki so nam podajali roke in se siroko smehljali s krvavo rdecimi zobmi, tako da smo se zacele sprasevati, ali so ravnokar pomalicali moskega ali zensko. Nekaj let nazaj je namrec tukaj obstajal se kanibalizem :D

Prvi turist pred letaliscem je bil na nase veliko presenecenje Slovenec. Pogovor o tem, kako je vodic pustil 5 Slovencev sredi jungle (Tadeja, Mic, Zvone Seruga z ekipo) je prekinil Sam, ki je totalno znorel, ko ga je zagledal, mu rekel ne vemo kaj in od takrat se Slovenec ni vec hotel pogovarjati z nami, ceprav smo ga se 2x srecale. Edino, kar je povedal, je bilo, naj se pazimo. Priznamo, posteno nas je prestrasil. Od takrat naprej smo vsakega, ki je Sam-a poznal, povprasale o njem in do zdaj so nam vsi zagtovili le, da je zelo vredu. Upamo, da je res.

S Sam-om smo se nato odpravile v trgovino in na trznico po nakup hrane za naslednjih 5 dni (riz, rezanci, zelenjava in par omakic) za nas 5, njega, nosace in kuharja.

Ker se vedno nismo vedele, kaj pricakovati od trekkinga, smo se obrnile na 2 Francoza, ki sta se ravnokar vrnila od plemen. Pot sta opisala kot zahtevno, blatno, strmo in izjemo fizicno naporno. A ko smo videle slike (pajke, cudovito naravo, pristne ljudi, njiju oblecena samo v ‘korencke’), smo vedele, da je vredno potrpeti. Upostevale smo njun nasvet in sle na trznico kupit gumijaste skornje in si s pomocjo nosacev skrivaj prilagodile pot nasim kondicijskim sposobnostim.

Vso hrano, vodo in opremo smo napakirale v nahrbtnike in plasticne vrece in se hkrati cudile, kako bodo nosaci prenasali vso to tezo naokoli.

Wamena – Anjel (14.7.2009)

Uresnicile so se nam sanje. Dozivele smo, kar smo upale, da bomo, in se vec. To njihovo pristnost, enostavnost, prijaznost in iskrenost. Kar solze smo imele v oceh. Solze srece. Ze ob prihodu. Vse je bilo tako nepredstavljivo. In sedaj smo sredi tega. In zaljubile smo se.

Zacelo se je ze zjutraj po zajtrku. Z vodicem, kuharjem, 5 nosaci, 75litri vode in nekaj hrane smo se s kombijem odpeljali na zacetek trekkinga. Preljali smo se mimo trznicew, ki je center vsega dogajanja. Tam srecas prave domacine s cisto posebnimi potezami obraza. Temni, na pogled mrki, a iskreno prijazni. Najbolj smo se razveselile prvih korenckov, ceprav ni bilo priloznosti za pravo srecanje z njimi, saj smo jih videle le iz kombija.

Ko smo po makedamski cesti prispele na izhodisce nase poti, nas je tam med drugimi pricakalo ogromno otrok, ki so nas cel dan spremljali. Sprva so bili sramezljivi, plasni, a bonboni so jih omehcali in jim na obraze prislikali ogromne nasmehe. Vsi so od glave do pet blatni, z ze okamenelimi sveckami iz nosov, vendar se enostavno zaljubis na prvi pogled.

Vodic je uposteval nase zelje po enostavnejsem trekkingu, zato je hoja trajala le 3 ure s postanki vred. Pot se je vila po razmeroma ravnem gozdnatem terenu, le tu pa tam smo morale preckati deroco reko. Z malo spretnosti smo se prebijale cez mostove, sestavljene iz 2 ali 3 hlodov (zelo nestabilno, a ostale smo suhe).

V vas smo prisle ze zgodaj, zato smo lahko celo popoldne spoznavale njihov nacin zivljenja. Namestili so nas v leseno hisico s slamnato streho in nizkimi, ozkimi vrati, skozi katere se priplazis v okrogel osrednji prostor z ognjiscem, ki si ga delis s prasicki.

Vasica

Nosaci so nam pripravili najokusnejsi obrok, odkar smo na potovanju (siroki rezanci s fizolom in korenjem ter dodatkom sardin + riz + caj). Prava pojedina!

Po kratkem pocitku smo si v njihovem domju ogledale potek tradicionalne kuhe. Pripravis ogenj, nalozis kamenje, pokrijes z lesom in pocakas, da se kamenje segreje. Nato odstranis les in kamenje, nalozis zeljeno zelenjavo (sladek krompir), jo prekrijes z velikimi zelenimi listi, nato s kamni. Dodas ostalo hrano, prekrijes s travo, z vrecasto prevleko ter z zemljo. Pustis cca. 1 uro in kosilo je pripravljeno.

Medtem, ko se je kuhalo kosilo, smo se me igrale z otroci. Malo so se nas ze navadili, tako da smo jih ze brezskrbno zgeckale, objemale, stiskale in jim prepevale nase pesmice. Res so srckani.

Vecer so nam ob sveci s petjem, plesom in kitaro popestrili nasi nosaci. Obredno smo si izmenjali darila in vsaka od nas je od svojega ‘partnerja’ dobila ogrlico, ki jo je prej sam nosil. Njihovo petje je blagodejno za usesa, predvsem veliko momljajo in z rokami izvajajo nenavadne kretnje. Tudi me smo jim pokazale, kako pojemo Slovenci, sledilo pa je Sam-ovo predavanje o bodoci neodvisnosti Papue (glede te teme so zelo obcutljivi, saj z ostalo Indonezijo niso v najboljsih odnosih).

Sedaj s svetilko na glavi pisemo blog, zavite v spalke na trdih slamnatih tleh.

Anjel – Klisse (15.7.2009)

Anjel – Anjelema – Klisse Staynight. Syoko simo 2 days Staying nights. next day, for saturday from Syoko simo to, Seinma to Sogokmo taxi take to Wamena.

To smo dobile napisano od Sam-a, ko smo ga prosile, naj napise ime vasice, v kateri se nahajamo. Sedaj tocno vemo, kaj bomo pocele naslednje dni :D

Zjutraj smo nehote pretiravale s spanjem in se zbudile sele ob devetih, saj je bila v zgornjem nadstropju hiske popolna tema in smo mislile, da je se noc. Iz dvorisca so se sicer v notranjost slisali glasovi kitare in pogovorov med nosaci, a to se ni zanesljiv dokaz, da se je potrebno zbuditi, saj hodijo tukaj ljudje zelo pozno spati in se zgodaj zbujajo.

Nasi nosaci lepo skrbijo za nas, zato nas je ze cakal jutranji caj s piskoti. Med pakiranjem se je med nasimi oblacili sprehodila dobro rejena podgana in le malo je manjkalo, da se ni utaborila v Mirjaminem nahrbtniku. Med nami sploh ni zavladala panika, saj smo navajene, da so take in drugacne zivalice nase dobre prijateljice. Med postankom, ki smo ga izkoristili zato, da smo se izognili dezju, so Mirjam napadle pasje bolhe. Zivali pac obozujejo naso Mirjam.

Nasa kondicija do sedaj se ni bila postavljena na resno preizkusnjo, saj Sam neprestano skrbi, da se po vsakem manjsem vzponu posedemo in spocijemo. Sprva je hotel, da bi se utaborili v prvi vasici (Anjelema), do katere smo prisli, a ker velja pravilo ‘We are the boss, we decide!’, smo mu preprecile nacrte in tam smo postali le toliko, da smo nasli streho nad glavo pred prhajajocim dezjem. Zatocisce nam je ponudil starcek, ki se je veselo okajal s tobakom in razkazoval svoj korencek. Najbolj pa nas je razveselilo, da so tamkajsnji domacini po poljih poskakovali v tradicionalnih (korenckastih) opravah.

Vsega skupaj je danasnja blatna pot trajala 4 ure… Se vedno trdimo, da zmoremo vec, zato bomo jutri hojo podaljsale na 6 ur in pol. TRenutno smo v vasi Klisse, kjer imamo vecerno druzenje z nosaci, domacini in nepogresljivim vodicem, ki nam ob sveci prepevajo kanibalisticne pesmi. Vsake toliko casa Nus (nosac) zagrabi katero od nas za roko ali nogo in jo zacne sekljati. Ocitno je se vedno lacen, ceprav je bila vecerja obilna in okusna (sladek krompir, rezanci z zelenjavo in omako iz sardel, riz, kava ) :D Naucili so nas tudi cel kup plemenskih izrazov in besednih zvez za lazje sporazumevanje.

Klisse – Syoko simo (16.7.2009)

Danasnji dan je postregel s stevilnimi dogodivscinami in pestrim dogajanjem. Zjutraj smo si koncno privoscile zasluzeno osvezitev v vaskem potoku in sprale s sebe nekaj plasti umazanije. Do sedaj smo v higienske namene uporabljale le osvezilje robcke, na WC pa smo se zatekale v okolisko grmicevje. po vsakodnevnem valjanju v senu, dimljenju ob ognjiscu in potenju res ne disimo najbolje. Na temeljito umivanje bo ptorebno pocakati do vrnitve v Wameno.

Pri zajtrku so nas presenetili ‘decoration people’, kakor je tukajsnje ljudi poimenoval Sam. To so tukajsnji domacini, ki na glavah nosijo kronam podobno barvno okrasje, skozi nosnice pa jim strlijo ogromni zaviti prasicji okli. Predel prsi imajo okrasen s pletenimi verizicami, najbolj nepogresljiva pa je koteka (korencek), v katero poleg lulcka spravljajo najrazlicnjese predmete.

Decoration people

Me v druzbi 'korencka'

Vcerajsnji jezikovni tecaj se je dobro obrestoval, saj smo na danasnjem trekkingu pri rokovanju z domacini s sirokimi nasmehi pozdravljale: ‘laog, laog!’ Tudi nosaci se dobro odzivajo na nasa povelja: ‘Naog’ in ‘an ne bi!’ Vsi, se posebno vodic, so izredno navezani na jezik svojega plemena Lani, zato jim srcki kar poskocijo, ko uporabljamo njihove izraze.

Opazile smo, da ima veliko domacinov prste odsekane pri zgornjem clenku. Moski zgubijo prst, ko izgubijo ljubljeno osbe, zenksam pa jih odsekajo ob smrti druzinskega clana. Stevilo manjkajocih prstov na zenski roki predstavlja stevilo umrlih v druzini.

Sekanje prstov

Nikoli ne bomo pozabnile stevilnih skrbastih, a iz srca iskrenih nasmehov, ki nam jih vsakodnevno podarjajo in nas z njimi osrecujejo mimoidoci domacini. Vsak je tako drugacen in tako poseben.

Danasnja pot je postregla tudi z nekaj adrenalinskimi podvigi, katere smo ze posteno pogresale. Preckanje deroce reke na visecem in majavem mostu je dobra popestritev trekkinga. Vodic nam je razlozil, da je pred nekaj leti pri tem podvigu umrla skupina japonskih turistov, zato smo se zadeve lotile skrajno previdno. Najvec tezav je imela nasa avstralska sopotnica, ki se boji visine.

Sam nam ze od prvega dneva, odkar smo se spoznali, obljublja, da bomo hodili ‘up and down’, ker smo ’strong people’. Danes smo se povzpeli po strugi reke ‘up’ in se nato spustili ‘down’ do se bolj zanimivega mostu, ki ga je bilo potrebno preckati.

Vseskozi nam je Sam delil meteoroloske nasvete glede tega, kdaj naj pospravimo palerine. Vsak dan spoznamo kak nov talent nasega vodica. Maed drugim je tudi izvrsten poliglot, saj obcasno debata poteka kar v nemscini, italjanscini ali spanscini. A kljub temu na trenutke ne razumemo niti njegove polomljene anglescine in mu iz solidarnosti le prikimavamo.

Pb prihodu v Syoko simo so nas za roke pograbili vaski otroci in nas pospremili do slamnatih hisk, kjer so nas pricakali tradicionalno opravljeni domacini. Nakupile smo naglavno perjasto okrasje, verizice in koteke. Tako napravljene se bomo dobro zlile z okolico in si popestrile bivanje med domacini.

Z vodicem smo se dogovorile, naj pokrbi, da nam bodo vascani jutri pripravili ceremonijo s prasicem in bojnimi igrami med plemeni. V sosednjo vas smo poslali odposlanca, da je sefu plemena sporocil nase zelje. V vas je pripeljal 2 poglavarja in pravmkar prisostvujemo tihemu sestanku, kjer poteka pogajanje o ceni, stevilu udelezencev v ceremoniji, dogajanju in ostalih podrobnostih, ki jih je potrebno doreci.

Syoko simo (17.7.2009)

nadaljevanje + slike sledi cez par dni… moramo dalje… vi pa pridno komentirajte :D

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: nekategorizirano

Kuta Bali – Sentani

Objavil: afrika3 | 11.07.2009 | 17 Komentarjev |

Darjan, vse najboljse za rojstni dan!!!

Po 5-urnem poletu smo se znaslde na drugem koncu Indonezije – v dezeli Korenckov. Tako smo namrec v tistem trenutku, ko smo se odlocile za potovanje na Irian Jayo, poimenovale tukajsnje domorodce, ki imajo na lulckih nataknjene nekaksne sulicaste pripomocke. Upamo, da boste kmalu delezni slikovnega gradiva za lazjo predstavo :)

Ob prihodu na letalisce so nas presenetili ukrepi proti prasicji gripi, izmerili so nam namrec telesno temperaturo. Vsem zaskrbljenim starsem sporocamo, da je nase stanje odlicno.

Ni minilo veliko casa, ze je do nas pristopil domacin, ki nam je povedal, da je prejsnji teden na trekkingu spremljal skupino 18 slovencev, ki so sem prisli z agencijo Zvoneta Seruge. Na zalost smo se zgresili le za en dan. Se vedno nismo 100% prepricane v resnicnost njegovih informacij. Najbolj od vsega si zelimo zanesljivega vodica, ki ne bo povzrocal tezav in nas bo varno vodil po tukajsnji divjini. sam (tako je namrec ime temu domacinu) se ze ves dan ponuja za nasega vodica na trekkingu. Zaenkrat je prijazen in ustrezljiv. Tudi policijsko dovoljenje za odhod med plemena nam je pomagal urediti.

Na policijski postaji

Kako se bo stvar razpletla, pa bo jasno v tednu dni. Jutri po vsej verjetnosti letimo v Wameno, ki je izhodisce za trekking. Zato sporocamo, da krajsi cas ne bomo dosegljive (7 – 10 dni). ko se vrnemo, sledi izcrpno porocilo o dogajanju med plemeni. Do takrat pa upamo, da vas bodo s svojimi dogodivscinami razveseljevale Simona c., Lucija in Tijana.

Rade vas imamo!!!

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: nekategorizirano

Gili Meno – Kuta Bali / Bank

Objavil: afrika3 | 11.07.2009 | 2 Komentarjev |

Navsezgodaj zjutraj smo se spet odpravili na dolgo pot proti Baliju. Pot ne bi bila nic posebnega (ladjica – kombi – trajekt – kombi), ce ne bi na otoku Lombok, preko katerega smo sli na Bali, na cesti srecali ogromno opic. Cesta se namrec vije cez gorato obmocje, kjer je gozd ze bolj podoben jungli in ocitno tam zivijo opice, ki se brezsrbno sprehajajo po in ob cesti. Ker smo nad njimi kazale izjemno navdusenje, je sofer celo ustavil, da smo si jih v miru ogledale in jih seveda poslikale.

Opice ob cesti

Na Baliju smo se razdelile na dve skupini, saj so si Simona C., Tijana in Lucija zazelele vec morja in plaz. Zato so odsle iskat hotel in kaj se pod takrat dogaja z njimi, ne vemo. Upamo, da bodo kaj napisale na blog…

Ostale 4 (Mojca, Simona m., Spela in Mirjam) smo se odpravile na lov za bankomatom (ki sprejema Maestro), saj je pred nami priblizno enotedenski trekking med domorodci na Irian Jayi, za katerega bomo po najnovejsih informacijah porabile dosti vec, kot pa smo sprva predvidevale. Sicer smo najprej imele namen denar dvigniti na banki, kar smo povedale ze tipu na agenciji na Gili Meno, in nam je zato na karto napisal pod destiancijo Kuita Bali / Bank (kombi nas je dejansko odlozil pred banko, zato tudi tak naslov posta), a ker smo bile pozne, so bile vse banke ze zaprte.

Kakorkoli, po nekaj mkinutah iskanja smo le nasle bankomat, ki je sporejemal nase kartice. Problem je le v tem, da se lahko naenkrat dvigne cca. 100evrov. Za poskusnega zajca izberemo Mirjam, dvigne prvic in uspe. poskusi se enkrat, bankomat nima vec denarja. Pa smo odsle iskat drugega. Pred zaprto banko smo nasle bankomat, na katerem ni bilo oznacveno, katere kartice sprejema. Pa smo poskusile. Spet najprej Mirjam. In dejansko je dobila denar. Edini problem: bankomat je pojedel kartico. Pa smo sle do varnostnika banke, mu razlozile situacijo, on pa je le nemo gledal. Nato je le poiskal prevajalko in po dolgem pregovarjanju in klicih smo ugotovile, da ta vecer nihce ne bo prisel odpret bankomata, to lahko storijo sele cez 3 dni (cez 7 ur smo imele let na Irian Jayo). Tako smo napise ‘pooblastilo’ za Simono c., da lahko v ponedeljek dvigne kartico, saj bodo one takrat se tam.

Malo prestrasene smo poiskale se tretji bankomat, kjer je na sreco slo vse vredu, ceprav dvomimo, da je ze kdaj kdo s taksno pripravljenostjo cakal, da skoci kartica iz bankomata, kot tiste trenutke me.

Sledil je okrepcilni kebab (:D), slovo od ostalih deklet, ki so ze bila v party feelingu, nato pa taksi do letalisca, ki je bolj podobno malo vecji avtobusni postaji, kot pa dejansko letaliscu. Tam smo pocakale na nocni let proti Jayapuri (Irian Jaya).

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: nekategorizirano

Gili Meno

Objavil: afrika3 | 11.07.2009 | 2 Komentarjev |

Nocni spanec (in antibiotiki) je na sreco pomagal in zjutraj so bila vsa dekleta (razen Lucije) bistveno boljsa. Kljub temu se Mojca in Spela se nista pocutili dovolj zdravi in tako so se le obe Simoni, Tijana in Mirjam odpravile odkrivat lepote podvodnega sveta. Govorimo seveda o snorkljanju.

Snorkljanje

Plavanje med koralami, jatami velikih in malih rib, je bilo super, a se ne da primerjati s plavanjem za ogromno zelvo,l ki se ni ozirala na 4 radovedne cloveske primerke z maskami, ki so ji s kratko razdaljo vneto sledili sredi morja, in je mirno nadaljevala svojo pot.

Sledila je masaza na plazi, kjer je vsaka za 1 uro uzivanja odstela 3,5evra :)

Masaza na plazi

Baby turtle

Bolne so se vztrajale v bungalovih, nekaj jih je ostalo na plazi, Simona m. in Mirjam pa sta sli v pticji park z zeljo v zivo videti Komodo dragon-a, 3-metrskega plazilca. Lonely planet je zopet razocaral (nobena cena v njem namrec ne drzi in tudi informacije glede prevozov itd. so zelo skope), saj je obljubljal to redko zival, a v parku imajo namesto njega Komodo Meno, sorodno vrsto, ki zraste le do 1 metra. Na sreco so navdusile eksoticne ptice, bilo jih je res veliko vrst, nekatere pa so bile celo spuscene in so splezale na roko in jedle iz dlani.

Pticek na roki

Ptic je ugriznil mirjam

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: nekategorizirano

S popoldansko ladjico smo se odpeljale na sosednji otok, Gili Trawangan, da prezuramo Lucijin rojstni dan. Ker se je v skupini zacela siriti angina (iz Suimone m. na Spelo, iz Spele na Mojco, iz Mojce na Lucijo), je ostalo le pri pijaci, kjer se je vecina turistov cudila mnozici 7 deklet na kupu. Nato se nas je 5 odpravilo spat, le Lucija in Tijana sta vztrajali do jutra v druzbi Avstralcev.

Zjutraj smo se prestavile se na tretji (najmanjsi) otocek, Gili Meno.

raj

raj2

Tu smo najprej poiskale bungalovcke, ki so bili res lepi, sledil pa je obilen zajtrk. Ce nastejemo, kaj vse je narocilo vseh 7 skupaj:

- 5 porcij zelenjavnih spomladanskih zavitkov

- 1 porcija spomladanskih zavitkov s piscancem

- 3 zelenjavne juhce z jajcko in nudlci

- 3 palacinke z banano ion ananasom

- 1 palacinka z banano

- 6 juiceov (to je naravni stisnjen sok)

- 1 coca cola

Cena za vse: 204500Rp oz. cca. 14,38evra. Se nam kdo pridruzi? :)

Bungalovcki

Raj je raj...

Bolezen je ze posteno nacela vec kot polovico ekipe, poleg tega jke prisostvoval se macek, zato se je vecina odlocila, da pociva ( v bungalovu, na plazi, ali pa v restavraciji), le mirjam je sla na sprehod okoli otoka. Cel krog traja cca. 2 urci.

Ko se je sonce zacelo spuscati, so se Simona c., Tijana in Mirjam odpravile na drugo stran otoka obcudovati sonce, kako tone v morje. Pogled je obcudovanja vreden.

Soncni zahod

Ker se do vecera stanje bolnikov ni bistveno izboljsalo, so se dekleta odlocila, da obiscejo zdravnika. Edini problem: zdravnika na otoku pac ni, bila je le medicinska sestra, ki je bolj slabo razumela anglesko. Tako da je ostalo le pri merjenju vrocine in kimanju, eden od domacinov pa se je deklet vestno izogibal, saj ga je prijatelj opomnil, da imajo morda prasicjo gripo. Ko se jih je naslednji dan videl bolj zdrave, lepe in polne energije, se je koncno pomiril.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: nekategorizirano

Fotke so!!!

Objavil: afrika3 | 7.07.2009 | 5 Komentarjev |

Koncno, ampak uspelo nam je. Nalozile smo slikice za vse prejsnje objave. Zelimo vam veliko uzitkov ob gledanju in cimvec komentarjev.

Ko bodo tudi movie-ji, vas obvestimo.

Slovenian team :D

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: nekategorizirano

Zjutraj smo z ladjico krenile na otocje Gilli. To je bil pravi uzitek. Polezavanje na palubi s pogledom na cudovite pescene plaze s kokosovimi palmami in pozibavanje v ritmu morskih valov. Tudi za nase lacne trebuscke je bilo lepo poskrbljeno. Po 4 urah cistega uzitka in lenarjenja smo bile koncno tam, kamor smo si tako zelele – na otocju Gilli, natancneje na otoku Gilli Air. Nastanile smo se v slamnatih hisicah in odhitele iskati internet, da bi s slikami ustregle zvestim bralcem bloga. Sreca se nam tudi tokrat ni nasmehnila. Le kdaj se bo obrnilo na bolje?

Rezanje ananasa

Noc je bila zelo pestra. Iz okolice so v hisico vdirali najrazlicnejsi glasovi, podobni petelinjemu kikirikanju, pticjemu civkanju, pasjemu lajezu in se bi lahko nastevali. Clovek bi lahko mislil, da spi sredi jungle, ce ga ne bi ob 5h zjutraj iz sna zbudilo klicanje na jutranjo molitev.

Sele zjutraj smo ugotovile, da se nahajamo sredi raja. Majhen otocek smo si delile z domacini, nekaj glav govedi, piscanci, kozami in konji, ki so se prosto sprehajali med slamnatimi hisicami. Tu zivijo zivali in ljudje v popolnem sozitju. Po otoku se prevazajo s kolesi in konjskimi vpregami. Svez zrak se je resnicno prilegel, saj so nas na Javi kar nekaj dni zastrupljali z izpusnimi plini in tudi vulkan nam ni prizanesel.

Na plazi

Pescene plaze, prekrasne bambusove hiske ob turkiznem morju so nas premamile, da otok od blizje spoznamo. Pri domacinih smo si sposodile kolesa in se podale na voznjo ob obali otoka. Prvi postanek smo naredile, ko smo zagledale nezno belo mivko ob obali, za morjem pa cudovito ozadje (otok Lombok z visjim hribovjem). Prvi foto shooting. Podamo se naprej in se ustavimo cez 500m – sledi kopanje. Voda je topla, cista in le rahlo slana. Sanjsko je, tako da cas zelo hitro mine. Ko pogledamo na uro, se nam ze zelo mudi, saj smo ob enih dogovorjene, da presenetimo Lucijo za rojstni dan. Po bliznjici smo v pol ure pri gostilni, kjer neka zenska Lucijo temeljito zmasira (od pet do glave, zadaj in spredaj). Lucijini obcutki ob masazi: fantasticno!!!

Zatem smo se odpravile na drug otok  Gilli Travangan, kjer bomo prezurale Lucijin rojstni dan!

p.S.: slike ne grejo in ne grejo… sorry…

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: nekategorizirano

Probbolingo – Padangbai (Bali)

Objavil: afrika3 | 7.07.2009 | 5 Komentarjev |

V hotel smo prisle okrog 9h zvecer. Trudile smo se hitro zaspati, saj smo mogle vstati ze ob dveh zjutraj, a  nam to zaradi vecerje in klepetanja ni ravno uspelo. Noc je bila zelo prekratka. Sredi noci so nas zbasali v kombi, nas po strmi in ovinkasti cesti peljali proti vulkanu in nas odlozili sredi ceste. Do nas je pristopil prijazen vodic in nam rekel, naj mu sledimo do vulkana. Kar naenkrat smo se znasle sredi zarascene, blatne, strme in ozke potke. Se sreca, da nismo videle, kje hodimo, saj je vecina pozabila svetilke. Vodica smo kar naprej opozarjale: ’slower, slower’, saj nobena ni mogla slediti njegovemu tempu. V trenutku se je ustavil in rekel, da bo pot nadaljeval pot le, ce mu placamo 50.000Rp. Obljubile smo mu, da bomo tiho kot miske, naj nas le pelje dalje (zastonj, seveda). Povedal je, da problem ni v nasem kompliciranju, ampak nas je do sem pripeljal prostovoljno, za nadaljevanje pa moramo placati ali pa gremo same. Seveda smo se odlocile, da gremo same. Tako smo se v temi znasle sredi nicesar in vedele le, da moramo slediti neki lucki. Neverjetno, a uspelo nam je priti na vrh vulkana Gurung Bromo, kjer smo se med mnozico njihovih turistov stiskale, da bi se pri 5stopinjah celzija vsaj malo ogrele. Pogled z vrha je bil naravnost cudovit. Velika pescena ravnina, ki jo je obdajalo vulkansko hribovje. Zacelo se je daniti in odstevale smo minute do soncnega vzhoda. Vsake toliko casa se je iz vulkana mocno pokadilo in vonj po zveplu je preplavil okolico. Nosove in usta smo si zatiskale z vsemi mogocimi pripomocki, a smo kljub temu kasljale in hlipale za zrakom, saj je bil vonj tako mocan in drazec.

Smrdi smrdi smrdi

Ob 5:40h je sonce prikukalo na obzorje in pocasi se je zacelo segrevati. Menimo, da ni potrebno posebno poudarjati, da je spet sledil FOTO TIME!!! Tukajsnje ljudi osreci ze ena sama fotografija, nasmeh ali pa stisk roke. Se raje pa z nami spregovorijo stavek ali dva. Za vse to so iz srca hvalezni.

Soncni vzhod

Na vulkanu

Pred vulkanom

250 stopnic do vrha

Ko smo po 250 strmih stopnicah prilezle z vrha vulkana, so nas obkrozili njihovi studentje, ki so ocitno za domaco nalogo pri anglescini morali poiskati tujca in mu zastaviti nekaj vprasanj. Na hitro smo odgovorile in se odpravile nazaj proti mestu, kjer smo izstopile iz kombija, saj smo imele doloceno uro odhoda. Ko smo, sedaj po svetlem, spet hodile sredi nicesar in nato po ozki potki nazaj, smo ugotovile, da po tej poti hodimo edine, vse ostali so sli nekje po cesti. Ker imajo Indonezijci vedno prevec casa, smo odsli z 1,5urno zamudo. Medtem se nas je par odpravilo iskat wc in ugotovile smo, da nas je vodic zelo lepo nategnil. Obstaja namrec uradni vhod v vulkan po cesti, kjer placas, on pa nas je peljal po prej opisani poti in denar spravil v svoj zep. Ko smo mu povedale, da vemo za njegovo potegavscino, se je naredil zeloooooooo neumnega in se nato se jezil na nas.

Pogled na oba vulkana od dalec

Krater iz katerega se smrdece kadi

Racunale smo, da bo voznja do Balija (bus + trajekt + bus) trajala 5 ur, a so nas na busu presenetili z novico, da voznja traja 10ur. In tako smo se spet vozile in vozile in vozile… Ploscate in mravljincaste riti so se temu ze privadile :D

Spet v temi, a koncno smo le prispele na Bali, se odpeljale do pristanisca v Padangbaiu in se tam koncno posteno naspale.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: nekategorizirano

Jogjakarta – Probbolingo

Objavil: afrika3 | 6.07.2009 | 3 Komentarjev |

Po jutranjem zajtrku smo se s kombijem odpeljale proti Probbolingu. S soferjem smo imele ‘izjemno sreco’, saj ni razumel niti besedice anglesko, poleg tega pa je ves cas kadil, da je smrdelo po celem kombiju. Ker je imela Simona m. zjutraj probleme z dehidracijo in se je napila vode, je kmalu po odhodu nujno rabila wc. Zato je zacela soferju prijazno dopovedovati ‘wc, toilet’, on pa se je le smehljal in kazal na kombi pred nami (s tem kombijem smo skupaj potovali). Po vec kot pol ure Simona ni vec zdrzala in tako s pomocjo slovarja zacela sestavljati stavke, da pac mora nujno na wc. Sofer se je se vedno smehljal, zato je bilo Simoni vsega zadosti in mu je s plastenko vode nakazala, da ce ne ustavi, bo zmocila sedez. Tip je ustavil v trenutku. 6 nas je poskakalo iz kombija in steklo v bliznjo travo ob cesti, vsem na oceh. Vse smo pocepnile in opravile svoje. Ce je nuja, je pac nuja :D

D

Vso voznjo je sofer vozil kot nor, prehiteval po levi, prehiteval po desni, varnostne razdalje ni poznal, nas pa je zastrupljal s cigaretnim dimom. Ko smo ze obupale, da bo sploh ustavil, je po 5 urah le zavil h gostilni, kjer smo imeli krajsi postanek. Sledilo je se 5 ur voznje, zato nas je zacelo zanimati, kdaj bomo prispeli na cilj. Ker ni znal anglesko, se je Simona m. zmenila z njim kar v indonezijscini in celo razumela ga je, kdaj prispemo. Komunikacija je koncno stekla.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: nekategorizirano

Jogjakarta 2

Objavil: afrika3 | 6.07.2009 | 3 Komentarjev |

Ko smo prispele iz templja, je sledila zasluzena vecerja. Zeljne novih podvigov smo si jo privoscile v posebni restavraciji z nizkimi mizicami, kjer sedis enostavno na tleh in jes z rokami. Ko smo se posedle, smo ugotovile, da posebnost ni samo v sedenju, ampak da imajo tudi zanimivo hrano. Seveda je treba poskusiti cimvec. Zato so Mojca, Simona m., Spela in Mirjam skupaj narocile: burung dara goreng, pecel lele goreng, pete goreng in kepiting goreng. Ce prevedemo: golob, neka dvozivka, strocnica podobna fizolu (zelo nam jo je priporocil domacin za sosednjo mizo) in rak. Z izjemo strocnice je bil vse presenetljivo dobro, goloba pa so dobile celo celega z glavo in jetri vred. Lucija je narocila bawal goreng, ogromno ribo, ki je zgledala super. Okus pa: predvsem koscen (toliko kosti, da se do mesa sploh ni dalo priti). Simona c. in Tijana sta ostali pri preverjeni varianti in narocili zelenjavo oz. piscanca. No, na koncu smo bile vse se vedno lacne, zato smo se okrepcale s toastom. Spet smo se razdelile v 2 skupini, Lucija, Simona c. in Tijana so sle iskati agencijo za prevoz do Balija s postankom pri vulkanu, ostale pa so se odpravilepisat blog (prejsnje 3 objave).

Golobcek

Njama njama

Tu bi se rade najprej opravicile za 0 slikic in samo 1 movie, ampak ta internet… eh… (no, sedaj smo popravile objave in dodale slikice in movije, zato jih se enkrat poglejte). Najprej tipkovnica, po kateri se je tipkalo kot popisalnem stroju. Nalozimo vse slikice na racunalnik, napisemo prvo objavo, hocemo objavit in blink, racunalnik se izklopi. Ga tip prizge nazaj, a slik ni nikjer, prav tako ne objave. grr… se opravici in ponudi svoj laptop. Super. Zacnemo slike nalagat na racunalnik, da bi jih kasneje zapekle na cd, zmanjka prostora. Probamo slike dati direkt na USB kljucek, bi trajalo vec ur. Ok, pac bomo slike zapekle drugic. Zelimo objavit prvo objavo, je potekla 1 ura in brez obvestila zmanjka interneta. Tipkanje prve objave tretjic. Ze malo zivcne… Koncno to uspe, natipkamo in objavimo se drugo in tretjo. Sledi nalaganje slikic in movijev. Prvi movie uspe! jeee! Poskusimo se slikice, ne gre. Damo slikico na racunalnik, gre. Tik preden shrani drug movie do konca in objavimo slikico, zmanjka interneta. Gremo spat!

Lucija in Simona c. sta medtem doziveli neprijetno izkusnjo s solzilcem v rokah. Predvsem veliko kricanja, teka, nepotrebne panike in straha pred ozkimi ulicami in neznanci.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: nekategorizirano

« Novejši zapisiStarejši zapisi »

Kategorije