header image

Sulawezi – ponovno skupaj

Objavil: afrika3 | 26.07.2009 | 11 Komentarjev |

Torej, da razjasnimo za vse tiste, ki se vedno ne razumejo, kaj se je dogajalo do sedaj.

Javo in otocja Gilli smo prepotovale skupaj (vseh 7). Nato je sledila locitev na 2 skupini. Mirjam, Mojca, Simona Mraz in Spela smo se odpravile na Papuo med plemena, Lucija, Simona Cebek in Tijana pa so ostale se nekaj dni na Baliju, nato pa so odletele na Sulawezi na Togean Kadidiri (otocje).

Sedaj smo se spet dobile skupaj na Sulaweziju, kjer bomo skupaj nadaljevale nase potovanje.

Reunion

Vse spet zbasane v

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: nekategorizirano

Kuta – Makassar

Po nekaj dneh se vam koncno javljamo Lucija, Simona C. in Tijana. Lucijino zdravje se je v Kuti izboljsalo, Tijanino pa rahlo poslabsalo… Ampak vseeno smo v torek odpotovale iz Balija na Sulawezi.

Kuta

Na Baliju smo se imele res skuper. Pescena plaza, ogromno surfarjev (v vecini Avstralcev), shopping in dobre zabave pozno v noc. Te besede najbolj opisujejo Kuto. No, da ne bi mislili, da smo le lenarile, naj povemo, da smo v ponedeljek imele cudovit dan stran od Kute. Tijana se je s prijatelji iz Spanije odpravila na jug Balija, Lucija in Simona pa sva obiskali Celuk in spoznali nacin obdelave srebra, ter nekaj kosov tudi kupili.

Izdelovanje srebra

Potem sva se odpravili se 20km naprej, da si ogledava se Ubud, o katerem so vsi govorili le najlepse. Naj poveva: res je fenomenalen. Palme, rizeva polja, domacini, ki delajo na poljih, prijazni domacini, ki so ti zmeraj pripravljeni pomagati, domaci otroci, ki se na vsak nacin zelijo slikati s tabo, ti ves cas mahajo… Skratka, vredno se je bilo podati na voznjo s skuterji. Naj omeniva se to, da nisva imeli pojma, kako priti nazaj v Kuto, zato je Simona ves cas kricala iz skuterja ‘Kuta? Kuta?’…No, po dobri uri voznje sva srecno prispeli v Kuto. Lastnik skuterja je bil res vesel, ko je videl, da je motor se cel – no, pa midve tudi. Srecni in zdravi sva se vrnili – Vsa ta gneca in voznja po levi strani ceste…huh…zanimivo je bilo!

Rizeva polja

Rizeva polja 2

Rizeva polja & simona

In ze je bil torek, ko smo zjutraj nakupile se nekaj stvari, sle na kosilo in se dobesedno ‘nazrle’ testenin in pice, sle malo na plazo in nato na letalisce. Tam sva Simona in Tijana sli malo po trgovini in videli zensko z najdaljsimi lasmi. Njeni temni lasje so ji segali dejansko do tal! Wauuuuuuuuuu!!! Seveda sva se slikali z njo. Tokrat so bile vloge zamenjane: ‘Miss, miss, can I take a photo?’

Dolgi lasje

Voznja iz Denpasarja v Makassar je hitro minilo, saj smo na letalu vse spale. Pristanek je bil pa kar strasljiv – ceprav je Lucija se kar spala, jo je pristanek v trenutku cisto prebudil. Ampak ok… Vecjih tezav ni bilo in ze smo spale na letaliscu v Makassarju.

Makassar – Gorontalo

Zjutraj smo se zbudile, na letaliscu je bila ze gneca. Pocasi si pospravimo stvari in se odpravimo na chech-in, kjer oddamo prtljago. Pocakamo na let in ze smo v Gorontalu. Na letaliscu kupimo karte za nazaj v Makassar, nato se odpravimo iskat pristanisce, kjer bi kupile karte za Togean otocke. S taksistom se ni dalo govoriti, saj ni imel pojma o anglescini. Pa pristopi prijazna domacinka, s katero se dogovorimo, da nas bo taksist peljal za 100.oooRp do pristanisca. Pa pridemo do kao ‘pristanisca’, ki je bolj podobno kaksni ladjedelnici. Povejo nam, da je prvi trajekt v petek… ampak ne, me hocemo na Togeane danes! In ja, potem nam povejo, da ob sredah res vozi ladja, ampak danes ne pelje, ker se je pokvarila. In tukaj postaja vse bolj cudno in strasljivo. Sicer je z nami ves cas nek prijazen domacin, ampak smo vseeno zelo nezauplive. Po nas je prisel nek voznik, ki nas je peljal v Mariso. Huh, to je bilo pa zanimivo. Super, da je bil z nami v avtu nek Skotski par… Po stirih urah voznje nas ustavi domaca policija. Zakaj? Nismo imele pojma. No, zatezijo vozniku in vsi moramo na policijsko postajo. Tam dvakrat pregledajo nase potne liste, si izpisejo imena in stevilke (ce ne emso, pa stevilko potnega lista :D ) Skratka, okoli nas je bilo v roku 10 minut okolli 15 mulcev, ki bi naj bili policisti. Vsi so se ves cas nekaj smejali in noben ni imel pojma o anglescini. Nato si eden izmed mulcev izmisli, da zeli pregledat torbo tega skota. On pa mu je ne da in zeli telefon, da poklice na britansko veleposlanistvo. No, mali se je ustrasil in po uri in pol cakanja smo lahko odsli. Potem smo izvedele, da je moral voznik avta placati 100.000Rp, voznik ladje, ki nas je dal kasneje peljal na Togeane, pa 150.000Rp.

Marissa – Togean Kadidiri

Ta voznja s hitrim colnickom se ne more primerjati s turbolenco, ki smo jo dozivljale na letalu Emirates, niti s slabim pristankom v Makassarju. 3 ure metanja po zraku in trdi klopci je bilo dovolj, da smo zacele razmisljati, ali se splaca. In kaj smo ugotovile? Ko se coln ustavi na pesceni plazi, obdani s palmami in sinje modrim morjem, lesenimi kolibami, prijaznimi domacini, ter kominukativnimi turisti… definitivno se splaca. Za dober zacetek so poskrbeli turisti, ki so nam rekli: ‘Welcome to paradise!’. In ja,… vsi smo ze slisali za raj, videli in doziveli se ga nismo. Za nas je tukaj raj. To smo si predstavljale, ko smo slisale to besedo. In se daj smo raj tudi dozivele. Cudoviti soncni zahodi, igranje odbojke na pesceni plazi, dobra hrana (sicer pecej enolicna – riz in ribe za kosilo in vecerjo :D ), prijazni in kominukativni ljudje… To je bil le del vsakdana, ki ga prezivljamo tukaj. ko smo v cetrtek prispele, smo se le sproscale in si dovolile, da nas vse prej nasteto prevzame do konca. In nas je :D .

Hiska

V petek smo se s tremi Nemci in Anglezem odpravile na sprehod skozi notranjost otoka, na drugo plazo snorkljat. Notranjost otoka je dobesedno jungla. Visoke palme, veliko podrasti in raznih zivali (velike pajke smo videle, ostale le slisale).

Tijana je premagala strah

Plaza spet pescena, le morje je bilo Precej umazano. Pa kaj, ko si prisel mimo grde travi, si videl raznovrstne korale in ribe… Bilo je res cudovito. Ko smo prisli iz vode, smo pogledali v nebo in … ups… dez nas bo dobil. Pa kaj, saj smo na morju. Pocasi smo se odpravili nazaj skozi junglo proti nasi plazi. In potem smo se izgubili. Nemci pa res nimajo obcutka za orientacijo :D Ko smo hodili skoraj 3/4 ure, je zmanjkalo poti. Pa smo sli nazaj. Poveljstvo je prevzel Simon in pot nazaj je bila najdena. V slabi urici smo bili na nasi plazi.

Soncni zahod

S Krisom, Patrickom in Simonom smo se dogovorile, da gremo v soboto na izlet z ladjico. Ob osmih na zajtrk in potem na pot. Najprej smo prisli v neko cigansko vas, kjer smo bili v trenutku obdani z gruco otrok (okoli 50).

Vasica

Otroci

Bili so navduseni, ko smo jih slikali, pokazali so nam njihovo solo (imajo 1 ucilnico in 1 ucitelja, v vasi je 59 otrok :D ). Potem so nas se peljali na ogled njihovih domov. Nato smo sli na drug otok, kjer smo najprej nekaj casa snorkljali, nato smo imeli kosilo na plazi. Wauuuuuuuu… To pa je res bilo fajn. Nudlci, riz in seveda ribe…Ampak pasalo je :D

Kosilo na plazi

Drug del plaze

Pa gremo naprej na eno plazo, kjer bi tudi naj snorkljali… Ampak je bila tam restavracijo in smo raje zavili tja, spili pivo, malo igrali karte in nato sli naprej in prisli do se bolj rajske plaze, kot je nasa. Cudovito – sem smo se se vrnili (beri naslednji post :D ). Nato smo sli se do otocka Taipei, kjer smo spet snorkljali. Bil je odlicen dan, ki se je se bolj odlicno zakljucil. Z druzbo smo igrali pivske igrice in se skusali napiti z domacim arakom. Napili se sicer nismo, smo se pa vseeno imeli super.

Nedelja je bila dan za pocivanje, igranje kart, soncenje in igranje odbojke.

Carina beach

Colnicek

S colnickom na sanjsko plazo

V ponedeljek smo se pred kosilom sproscali, po kosilu pa je sledil izlet na sanjsko plazo. Kris, Chris, Simon, Jori ter me smo najeli ladjico in se po pol ure voznje pripeljali tja. V primerjavi s tem je tista plaza na Kadidiriju prav ‘grda’ :D

Sanjska plaza

Carina beach

Na plazi smo se zelo zabavali. Fantje so iz palmovih vej naredili krila in krone, nato je sledil foto shooting.

Foto shooting

Smeha ni manjkalo, uzitkov pa se manj. Zraven smo prinesli tudi papajo in ananas, ki smo ju z velikim veseljem pojedli. Naj omenimo se to, da smo bili na plazi sami, le proti koncu so na plazo prisli domacini, ki so nas z veseljem gledali in se smejali nasim norcijam in poziranju. Zvecer spet vecerja kot zmeraj – riz, riba in zelenjava :D Sledilo je druzenje pozno v noc.

Zuranje

Togean Kadidiri – Marisa – Gorontalo

Preostala dva dneva na Kadidiriju sta bila sproscujoca. Spet igranje kart, soncenje, kopanje, druzenje, spoznavanje novih ljudi in igranje odbojke… skratka, dolgcas nam ni bilo, smo pa ze komaj cakale, da se odpravimo nazaj na civilizacijo in na internet :D . Skupaj s fanti iz Nemcije in Simonom smo se dogovorili, da skupaj odpotujemo nazaj. Pot nazaj je bila za fante kar precej naporna, saj so na poslovilni zurki vecer prej spili malo prevec alkohola. Sreca, da punce poznamo svoje meje in smo plutje prezivljale dokaj mirno.

YouTube slika preogleda

Ko smo prispeli v Mariso, je dezevalo. Prvi dan, ko smo dozivele, da je dezevalo cez dan. Vseh 7 se nas je spakiralo v bemota (majhen kombi), nasa prtljaga pa je bila na strehi. Sicer so nase nahrbtnike pokrili, ampak je Lucija vseeno dobila svojo porcijo dezja in takrat se je pokazalo, da sprej iz vojaske trgovine za nepremozljivost ni najbolj pomagal. Po 4 urah voznje smo prispeli v Gorontalo. Skupaj s fanti smo sli v hotel, na vecerjo, malo na internet in potem spat.

Gorontalo – Waterfall

Da ne bi dneva pognali v zrak, smo se odpravili skozi junglo na ogled slapu. Ura naporne hoje gor in dol preko vode levo in desno po ozkih potkah skozi gosto podrastje nas je nagradila z lepim pogledom na visok slap. Fantje in Tijana so se podali tik pod slap, kjer so se osvezili. Tijana je sprobala tudi kanjning, po spolzkih skalah ob slapu. Ugotovila je, da ji je kanjoning v domacih krajih ljubsi in mi prisotni smo se strinjali, da naj tega raje ne ponavlja.

Slap

Po osvezitvi smo se podali nazaj v dolino, kjer smo se skopali v bazenu vroce vulkanske vode. Voda je bila res vroca, ampak vseeno je bilo prav prijetno iz sebe oprati tisti svic, ki se je nabral na nasi kozi. Sledilo je kosilo. To je bil najtezju del dneva – najti spodobno restavracijo z dobro hrano v Gorontalu. No, po uri iskanja nam je uspelo najti nek prostor, podoben restavraciji, hrana pa je bila… hm, indonezijska. Piscanec z malo mesa, veliko riza in sladke omake…no…vsi smo sanjali o enem dunajskem s pomfrijem in dobro solato. Samo v opomin mamam, da veste, kaj skuhat, ko se vrnemo. Aja, pa doma nas naj caka veliiiiika porcija nasega najljubsega sladoleda ali pa celo sadna kupa s svezim sadjem… no, ok… saj se samo 19 dni :D

Gorontalo – Makassar

Pa je ze bila sobota, 25.7., ko smo se s puncami spet dobile. Uf… slovo je bilo tezko, ampak snidenje pa je bilo definitivno najboljsi del tega potovanja do sedaj. Skratka punce, super je, da smo spet skupaj… Zdaj lahko pustim Simoni M. in Mirjam, da naprej piseta blog. Pisanje res ni zame :D

Simona C.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: nekategorizirano

Slovo od Papue…

Objavil: afrika3 | 26.07.2009 | 2 Komentarjev |

Papua, pogresale te bomo!! Za slovo pa se par utrinkov, da vam in nam polepsajo dan!

S Sheryl pred hisko

Otroci

Pomivanje posode

Kuhanje

Pred ognjiscem

Otrok pije materino mleko

Decoration people

Parcek

Pujsek

Odbojka z domacini

Papuanski slap

YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
Zapisano pod: nekategorizirano

Base G

Objavil: afrika3 | 26.07.2009 | 2 Komentarjev |

Vsak dan se bolj cudimo nad raznolikostjo Papue. Ponuja vse! Divjo junglo, z gozdovi porasceno hribovje, med katerim se skrivajo plemena, prekrasno jezero z ribiskimi vasicami in cudovite, samotne plaze s kristalno cisto vodo in gostim rastjem le nekaj nekaj metrov stran od obale.

Plaza

Nekateri so ze radovedno sprasevali, kdaj si bomo privoscile malo lenarjenja in ‘dopustovanja’ po vseh norostih in divjih aktivnostih. Tjasa, Anja, Slivo, uspelo nam je! Samo za vas smo uspele pridobiti malo rjave barve :D

Mojca na plazi

Mojca in Simona uzivata

Zgodilo se je cisto spontano, sploh nismo pricakovale, da bomo sredi divje Papue naletele na pravi raj. Namakanje v cisti, bistri vodi je bil pravi uzitek, ki se sploh ne da primerjati s plavanjem v jezeru, polnem najrazlicnejsih travnatih in krokodiljih (:D) dodatkov. Tudi sprehod po neskoncno dolgi pesceni plazi, na kateri mrgoli majhnih rakcev, je posebno dozivetje, ki pa ga pogosto zmotijo domacini, ki se vedno znova in znova zelijo fotografirati in klepetati v anglescini. Sedaj vsaj razumemo, kako tezko je biti hollywoodska zvezda.

Skupinska

Plaza

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: nekategorizirano

Yahim – Pue

Objavil: afrika3 | 26.07.2009 | 1 Komentar |

Ze ko smo se odpravljale na potovanje, je bila nasa velika zelja, da bi odmaknjene in neprometne dele raziskale z najetimi motorcki. Okolica jezera sentani je bila odlicna priloznost za uresnicitev nasih sanj in ponovitev lanske enkratne vietnamske izkusnje.

Vasica

Zjutraj smo se se enkrat odpravile na krajso voznjo po jezeru s postankom na bliznjem otocku, katerega smo ze dan prej opazovale iz obrezja jezera. Vsega skupaj je vasici nekaj lesenih hisk na kolih, okoli katerih kar mrgoli majhnih prasickov, ki se namakajo v plitvini jezera. Domacini posedajo na dvoriscu in opazujejo otroke, ki se podijo po improviziranih odbojkarskih igriscih.

Z ladjico po jezeru

Z ojek-i smo se vrnile v Sentani, saj drugje izposoja motorjev ni mogoca. Vseskozi nam je druzbo delal Gilbert, fant, ki odlicno govori anglesko in smo ga spoznale ze v Doyo Lami. Izkazal se je za odlicnega vodica in nam mocno olajsal raziskovanje skritih kotickov okolice Sentanijskega jezera. Posebno pohvalo si zasluzita Mirjam in Spela, nasi odlicni voznici, ki sta nas prevazali po vseh moznih poteh. Uspesno sta se kosali z mestnim vrvezem, hudimi ovinki, voznjo po makedamu, kamenju in nagnjenemu terenu.

Voznja po terenu

Prevozile smo dober zalogaj kilometrov, naredile postanek za ogled Pue-ta in oddrvele nazaj proti hotelu. Gilbert nam je mimogrede razkazal tudi svojo univerzo in studentsko naselje z okolico. Na cuden nacin nam je predstavil svoje dekle, ampak na sreco ne govori anglesko, zato ni razumela, da je njen izgled komentiral z ‘not so beautiful’. Me smo se samo spogledale in se zgrozile, on pa je nadaljeval z ‘not so pretty’. Ko bi bil vsaj raje tiho… :D

YouTube slika preogleda

Na motorckih

Pogled na sentanijsko jezero

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: nekategorizirano

Dolog Lama – Yahim

Objavil: afrika3 | 23.07.2009 | 5 Komentarjev |

Gostitelji so nam pripravili zajtrk, dve dekleti pa sta poskrbeli za nase lase. Po glavi sta nam spletli kitke, vsaki izmed nas na drugacen nacin. Zagotovili so nam, da ce si kozo obarvamo crno, bomo prave Papuanke. Kako tudi ne?! Znamo plesati, peti, tudi kaj povedati v njihovem jeziku, sedaj pa se pika na i, kitke!! :D

Kitke

Slovo je bilo tezko, a treba se je bilo odpraviti novim dogodivscinam naproti. Zadnje dni veliko prakticiramo nove oblike prevozov, zato smo se posluzile kar ‘ojekov’, ki bi jih lahko opisal kot taksiste na motorju, ki te zelo poceni pripeljejo iz ene tocke do druge.

Beautifull sentani lake

Odpeljali so nas do colnov, s katerimi smo odplule do Yahim-a in spotoma smo si ribiske vasice ogledale se z jezerske strani. Voznja med majhnimi otocki, posutimi s hisicami na kolih, je minila cisto prehitro. V Yahim-u so nam domacini odstopili eno izmed hisk, do katere je bilo potrebno priti po ozkih majavih deskah, polozenih nad jezersko gladino. Spominjale smo na cirkuske artiste, ki pri hoji po vrvi lovijo ravnotezje.

Mojca se trudi prit domov

Vasica

Popoldan smo izkoristile za kopanje v jezeru, kjer prebivajo tudi krokodili. Ko nas je nekaj pocohalo po nogah, smo na sreco ugotovile, da so le veliki sopi jezerske trave, zeleni prijatelji pa nas niso pomalicali. Ne vemo, ali lahko sploh trdimo, da smo se koncno spet umile, sam domacini v jezero odmetavajo prakticno vse (ostanke hrane, pranje perila, embalazo, … v glavnem, popolnoma ekolosko neosvesceni!!!).

Dan smo zakljucile z lezanjem na pomolu in stetjem zvezdnih utrinkov.

Gledanje zvezdnih utrinkov

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: nekategorizirano

Wamena – Sentani – Dolog Lama (Sentani Lake)

Objavil: afrika3 | 23.07.2009 Komentiranje onemogočeno |

Kdor caka, docaka. Koncno se nam je nasmehnila sreca in smo poletele nazaj v Sentani.

Veliko truda je bilo vlozenega v pripravo presenecenja za Spelin rojstni dan. V restavraciji smo natakarico naprosile, naj sadni solati iz menija doda sladoled in svecke, ki smo jih prej kupile v trgovini. S skupnimi mocmi so le sestavili ’sadno kupo po papuansko’ in na veliko presenecenje smo ugotovile, da tukaj paradiznik spada k sadju :D

Spela, vse najboljse!!!

Nato smo zacele z nacrtovanjem novih higiensko spornih podvigov, brez umivanja in pitne vode. Odpravile smo se v ribiske vasice v okolici jezera Sentani. Bemo (vrsta prevoznega sredstva) nas je odlozil v Dolog Lami. Po hribcku smo se spustile do obrezja jezera, kjer so na lesenih kolih stale hisice, okoli njih pa so bili privezani majhni podolgovati colnicki, namenjeni ribarjenju in transportu po jezeru.

Streho nad glavo so nam ponudili kar domacini, saj vasica ne ponuja nastanitvenih kapacitet za popotnike, niti ni trgovine, restavracije, kjer bi lahko napolnile nase lacne zelodce.

Novica o prihodu 4 popotnic se je hitro razsirila od vrat do vrat. Celotna vas je bila navdusena nad nasim obiskom in kmalu se je pred hiso zbrala cela gruca ljudi, ki so nas prisli pozdravit. Oblekli so nas v tradicionalna slamnata oblacila, nam glave okrasili s pticami, ki so njihov simbol, v roke pa smo dobile nekaksna scetinasta omela. Tako smo bile pripravljene, da nas naucijo tradicionalnega plesa in petja. Vsi so bili navduseni nad nasim talentom, zato so zeleli, da ples ponavljamo vsakic znova. Ker smo podalpska dekleta, smo jim pokazale tudi naso polko ob zvokih Golice, ki so jo komentirali z : ‘your dance makes you tired!’. Ja, res je! Njigovi plesi so namrec dosti pocasnejsi in bolj umirjeni.

Tradicionalna oblacila za ples

Sledil je prikaz priprave tradicionalne jedi, imenovane papeda. Snovi, ki je podobna nasemu kvasu (sagu) dodajajo vrelo vodo, mesajo in vse skupaj postaja gostejse. Tudi same smo se preiskusile v spretnostih s kuhalnico. Vasko dobroto postrezejo v veliki skledi, sredi dnevnega prostora, da se lahko veliko ljudi posede in z lesenimi ‘vilicami’ zajema jed ter jo ovija okoli pribora. Jedo jo skupaj z omako in ribami, ki jih lovijo v jezeru. Zelo okusno, izvrstno! Nikakor pa nam ni uspelo po grlu spraviti tako velike porcije papede, kot jo pogoltnejo domacini, saj je zelo sluzasta in se je ne da prezveciti.

Papeda z ribami

Po vecerji je sledil krajsi pogovor in predstavitev njihovih porocnih navad, nato pa smo se polegle na tla dnevnega prostora, kjer se nam je pridruzilo se nekaj ostalih druzinskih clanov ter pes in vsi skupaj smo se odpravili spat.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: nekategorizirano

Wamena 2

Objavil: afrika3 | 23.07.2009 | 1 Komentar |

Dan, ki se je moral zgoditi, da smo se bolje spoznale Papuo in njihov sistem, ki v resnici ne obstaja… Sistem kaosa in podkupovanja (po Sam-ovih besedah: different sistem, colonial sistem).

Ponovno smo zjutraj (ali bolje receno se sredi noci) optimisticno odkorakale po ze dobro znani poti do letalisca. Tokrat oprtane z nahrbtniki in v upanju, da dobimo let. Spet se dolgo ni zgodilo nic drugega kot to, da so nas posiljali od enega usluzbenca k drugemu in nam narocali, naj se vrnemo cez uro ali dve. Vztrajale smo, cakale in obrestovalo se je. Po treh urah negotovosti smo z letalskimi kartami v rokah stale pred check-in okencem. Gremo nazaj v civilizacijo! Ure so minevale in se vedno se nismo premaknile niti za meter. Ob stirih popoldan smo se sprijaznile z dejstvom, da smo obticale v Wameni. To moras doziveti, da si sploh lahko predstavljas. Iz rocno napisanega seznama potnikov poimensko klicejo srecneze, ki si izborijo sedez in jih prepisujejo na drug list. Nato z utezmi tehtajo prtljago, jo sestevajo in rocno popisujejo… kamena doba pac… vmes se pojavi potnik z nekaj 10000Rp pod palcem, ki te izrine za mesto nizje in v trenutku si na repu liste. Ampak Sam tudi v tezkih trenutkih najde tolazbo in ti ponudi podporo z besedami: ‘maybe passenger, maybe cargo’ (s tem je zelel povedati, da kjub temu, da je to zadnje letalo ta dan in da nismo na seznamu, bomo morda poleteli, ce ne kot potniki, nas bodo pa stlacili med prtljago.. to dejansko pocnejo).

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: nekategorizirano

Wamena

Objavil: afrika3 | 23.07.2009 | 1 Komentar |

Zgodaj zjutraj smo Sheryl (dekle iz Avsatralije) pospremile na letalisce in hkrati smo nameravale placati nase rezervirane letalske vozovnice. Po dogolgotrajnem strmenju in prestopicanju pred prodajnim okencem smo ugotovile, da bo potrebno priti kasneje, zato smo pohod do letalisca ponovile se 2x. Zgrozile smo se ob informaciji, da je prislo do napake v datumu rezervacije in da lahko letimo nazaj v Sentani sele cez teden dni. V preteklih dneh sta po besedah nasega vodica strmoglavili 2 vojaski letali, ki ju domacini uporabljajo za transport, zato so vsi okupirali Trigana Air. Boj za letalske vozovnice je neizprosen. Ljudje ure in ure cakajo in upajo, da bodo dobili let. Tudi nam ni preostalo drugega, kot da se podamo v boj. Nas obup je ganil usluzbence, ki so nam obljubili pomoc, a sele naslednji dan. Tako kot drugi potniki smo tudi me obticale v Wameni.

Trznica

Da bi si zapolnile cas, smo se odpravile na trznico, kjer so nas premamile lokalne dobrote. Nakupile smo nam do sedaj se nepoznano sadje, imenovano Markisa, se vecji izziv pa nam je predstavljaj Pinang, s katerim nas je na trekkingu strasil Sam. Gre za sadez, ki ga zvecijo vsi domacini, skupaj z zeleno palicico, ki jo pomakajo v bel prah, pridelan iz lupine skoljke. Po Sam-ovih besedah naj bi bila ta kombinacija lokalna droga, ki povzroca ‘brain damage’ in omoticnost. Potrebno je bilo preiskusiti, da se prepricamo. Najbolj pogumna je bila Mojca. Ko so se ji zobje, ustnice in jezik zaceli barvati krvavo rdece, smo ji sledile tudi ostale. Malo slabosti, mehke okoncine, vrocica v telesu in Spelin omrtvicen in zabuhel jezik… to je bilo nase prvo poiskusanje Pinanga. Okoli nas se je zbrala mnozica domacinov, ki so nas opazovali pri prezvekovanju in spakovanju zaradi groznega okusa v ustih. 2 izmed fantov sta nas pospremila nazaj do hotela, kjer smo si privoscile rakce v sladko-kisli omaki s krompirckom. Kljub zacetnemu jutranjemu porazu na letaliscu smo prezivele krasen in zanimiv dan.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: nekategorizirano

Trekking 2 (nadaljevanje)

Objavil: afrika3 | 23.07.2009 | 2 Komentarjev |

Syoko simo (17.7.2009)

Po vcerajsnjem usepesno koncanem sestanku smo dekleta pokazala vse plesne in pevske vescine, ki so nas jih v preteklih dneh naucili nasi dragi nosaci. Tako kot vsak vecer poprej smo se po parih posedli na slamnata tla ob ognju in zaceli z izvajanjem nasih ritualov. V trenutku smo postale glavne zvezde. Nizozemska popotnika, ki sta se nam pridruzila v vasi, sta le zadrzano opazovala dogajanje, plemenska poglavarja pa sta bila navdusena in sta se s cigaretom v roki pozibavala v nasig ritmih. Za pripravljen sov smo se odpovedale honorarju pa tudi za fotografiranje nismo zahtevale 5000Rp. Nase podivjano obnasanje je v zadrego spravilo vodica Sam-a, ki se je skrivaj opraviceval Nizozemcema. Ko smo vse izcrpane popadale na tla, smo se pridruzile prasickom, podganam in bolham ter preostalemu mrcesu v nasem izdatno slamnatem prenociscu in se odpravile spat. Prasicje hrkanje nas je hitro uspavalo in ze je bil pred nami dan, ki smo si ga rezervirale za ceremonijo.

Zaradi vodicevih izbruhov ljubosumja se nam na zalost nista zelela pridruziti Nizozemca, ceprav je bilo ze vse dogovorjeno. Nasi stroski so se se povecali za dodatnih 140000Rp na osebo. Celotna ceremonija nam je vsem skupaj denarnice stanjsala za 3,5miljona Rp (cca. 250evrov).

Okoli 9h zjutraj smo se povzpele do majhne vasice, ki je bila prizorisce dogajanja. Pricakalo nas je nekaj domacinov, ostali pa so se se potiakli po vrtovih in pripravljali zelenjavo in sladek krompir za obred. Pocasi so se zaceli zbirati in iz hisk so lepo eden za drugim prilezli do nas in nas vse povrsti pozdravljali in nam segali v roke. Moski so nas ocarali s kokosjimi perjanicami, pletenimi verizicami, kotekami in pobarvanimi bradami, zenske pa s tradicionalnimi krili in pletenimi vrecami na glavi. V narocju so pestovale otroke vseh starosti, ki so z veseljem srkali mleko in se stiskali k svojim materam.

Domacinke

Otroci

Mati z otrokom

Izza slamnate hise se je zaslisalo prasicje cviljenje in majhen pujsek se je v narocju moskega nasel pred smrtonosno puscico, ki so mu jo zapicili v predel vratu.

Pujsku so zapicili smrtonosno puscico

Ogenj so zanetili brez vsakrsnih pripomockov, zgolj s slamo in nekaksno vrvico, ki je drsela med spretnimi rokami domacina in zanetila iskro. Na ognjiscu so moski pripravili veliko kamenja, ki se je moralo segreti do temperature, primerne za pecenje. Pujska so osmodili in iz njega postrgali kozo, zenske pa so poskrbele, da so ga razkosale in odsranile drobovje. V globoko jamo so nalozili veliko dolgolistnate trave in z dolgimi palicami dodajali oblogo iz vrocega kamenja. Ponovno so nalozili travo, nato pa plast sladkega krompirja in zelenjave. Take plasti so se izmenjavale tako dolgo, da se je kup povecal na pol metra v visino.

Priprava kosila

Na vrh so kot nekaksne tepih razgrnili prasicka in ponovno nalozili plasti trave in kamenja. Vse skupaj so dobro zvezali in bodoca pojedina se je kuhala in pekla sama od sebe. Cas smo izkoristili za plemenske pesmi, ples ter vojne igre, ki so bolj podobne lovu na zensko sredi krompirjevega vrta, kot pa bojem med plemeni. Ves proces poteka po posebnem protokolu, na katerega nas je opozarjal eden od nosacev. Po koncu vojnih iger smo dobile dovoljenje za nakup spominckov. Dobro smo se zalozile s kotekami, verizicami in kladivi, s katerimi si sekajo prste na rokah. Nasi zelodcki so nestrpno pricakovali prve grizljaje pujska in sladkega krompirja, ki so nam ga postregli kar na tleh na ‘travnatih’ kroznikih. Ob slovesu nam je poglavar plemena v spomin podaril bojne puscice, me pa smo ga razveselile se z dodatnim denarjem.

Se za konec ena skupinska...

Glavni plesalec

Pred spustom v dolino so nam nosaci zapeli se nekaj pesmi, nato pa so nas otroci pograbili za roke in nas po strmini pospremili nazaj v Syoko simo. Tam smo se posteno namucile na odbojkarskem igriscu, saj so vsi pravi profesionalci.

Syoko simo – Wamena (18.7.2009)

Ker je bila pred nami dolga pot do kombija, ki bi nas odpeljal nazaj v Wameno, nam je Sam prejsnji vecer povedal, da moramo ze ob sedmih zjutraj na pot. Hoja naj bi namrec trajala vec kot 7 ur. Seveda smo se kot vsak dan zopet zaspale, tako da so nas celo prisli budit.

Po obilnem zajtrku (caj, juha z rezanci, sardelami, korenjem in fizolom – edino, kar je se ostalo< 5 dni smo jedle skoraj enako grano, tako da smo se je ze malo navelicale) smo se z zamudo odpravile iz vasice. Danasnja hoja je bila v bistvu edina podobna trekkingu, saj je bilo kar dosti vzponov in spustov, hoje po blatu, gozdu, kamenju, preckanje mostov… vmes smo dozivele se krajsi monsun, tako da smo si nekatere prvic po 5 dneh nadele skornje. Te smo predtem posodile nosacem, saj so se vecini cevlji strgali ali kako drugace unicili.

Preckanje mostu

Ko smo prispeli na cilj, nas je tam ze cakal kombi. Na poti nazaj so nam spet ves cas prepevali nosaci. Tako smo se ze navadile tega njihovega petja (v kombiju, na vsakem postanku med hojo, ob vecernem ognju), da ga bomo prav pogresale. Ko smo se vrnili v hotel, so nam znosili vso robo pred sobo. Pustile smo jim skornje, dale placilo in nekaj napitnine, nato pa smo se se 10x poslovili.

Po 5 dneh riza, rezancev, korencka in fizola ter vodene kave, smo si ze posteno zelele nekaj drugega, zato smo si v hotelski restavraciji privoscile rakce, pomfri, zelenjavno juho in kavo z mlekom. Sledil pa je seveda se sprehod do trgovine po mrlo coca-colo (no, ker je nismo dobile v nobeni trgovini, smo sle po njo v lekarno :D )

Z obiskom v sobi nas je spet ‘presenetil’ Sam, ki je dvema prinesel verizici, ki ju je obljubljal ze od prvega vecera. Res VEDNO najde izgovor, da pride do nas.

Koncno je sledilo konkretno, globinsko in temeljito pranje ter umivanje – nas in cunj. Po sobi smo napeljale vrvice in razobesile oblacila v upanju, da se v dnevu in pol posusijo, v kar sicer dvomimo zaradi obilne vlage.

Privoscile smo si zasluzen pocitek brez slame, usi, podgan, prasickov…

Povzetek

Najboljsih, najlepsih 5 dni!! Vodic (ce odstejemo njegovo blebetanje, ljubosumje in ukazovanje) vredu, posten, nosaci super, ljudje (plemena) pa … sploh se ne da opisati z besedami. Enostavno je to treba videti, doziveti, biti z njimi. Njihovo zivljenje je tako enostavno in vsi so res tako iskreni, tako prijazni… srecne smo, da smo to dozivele!!

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: nekategorizirano

« Novejši zapisiStarejši zapisi »

Kategorije