header image

Pantai Bira

Objavil: afrika3 | 17.08.2009 | 4 Komentarjev |

Zadnjih nekaj dni našega potovanja smo želele preživeti malo bolj sproščeno, lagodno, dopustniško. Tudi nekaj počitnic si zaslužimo po več kot enomesečnemu pohajkovanju sem in tja. Iz Tentene, ki leži v osrčju Sulavezija smo se odpravile proti mogočnemu Makassarju na jugu, nato pa s kijangom (nekakšen džip) proti obmorski Pantai Biri. Vožnja ne bi bila nič posebnega, če ne bi voznik poskrbel, da nam je pognalo kri po žilah. Začelo se je že v Makassarju, ko se nas je v vozilo za 8 ljudi natrpalo kar 11, skupaj z vso prtljago, ki je ni bilo malo. Sedeli smo eden povrh drugega, v naročju držali nahrbtnike in vrečke ter se potili tako, da je teklo od nas. Ampak to ni še nič!!! Najbolj nam je živce nakravžljal voznik s svojo smrtonosno vožnjo . Po cesti, ki je primerna za hitrost do 60km/h, smo divjali 100 in več. Naš dirkač je prehiteval vse, kar se je znašlo pred njim, ne glede na to ali je bila cesta ravna ali pa so bili nepregledni ovinki. Nase je opozarjal kar s trobljenjem in vsemi štirimi smerniki, ki jih je imel ves čas prižgane. Norec in pol! S sedežev nas je metalo v strop avtomobila in nas zabijalo v okna, tako da smo kričale od bolečin. Njemu se je vse skupaj zdelo precej zabavno in je nadaljeval v svojem slogu. Sklenile smo, da Gardalanda ali kakšnega adrenalinskega parka še dolgo ne bomo obiskale. No, na koncu se mu je le posrečilo, da nas ni ubil.

voznja s kijangom

Napol polomljene smo v večernih urah prispele v Pantai Biro, ki nas je v trenutku tako očarala, da smo si privoščile nočno kopanje ob polni luni, ki se je sprevrglo v morsko kopel. 2 dni že nismo videle poštenega tuša in treba se je bilo dobro namiliti in se umiti. Se opravičujemo za ta ekološki spodrsljaj, ampak veliko Indonezijcev izkorišča reke, jezera in morje v te namene.

Ob prihodu v Pantai Biro se nismo zavedale, kaj bomo odkrile zjutraj. Prebudile smo se v sončno jutro in ko smo odprle vrata naše hišice in stopile na verando, se je pred nami odprl raj. Mivka bela in nežna kot moka, kristalno čista voda turkizne barve in skalnata pečina, v katero so butali valovi in na kateri so postavljene lesene hišice na kolih, v katerih smo se nastanile. Popolno, sanjsko! 2 dneva smo si vzele za poležavanje na plažah in predajanje sončnim žarkom, da ne bomo domov prišle bele kot jogurt. Ob večerih smo se sprehajale po neskončno dolgi peščeni plaži, posuti s koralami in školjkami, opazovale sončni zahod ter na terasi restavracije srkale sveže iztisnjene sokove iz eksotičnega sadja.

nase hiske

iz hiske po stopnicah direkt v morje

ladjice ob plazi

se ene ladjice

uzivanje v morju

plaza

zajtrk nad morjem

turkizno modro morje

koze

Od Papue nam je ostalo še precej slovenskega šnopsa, ki naj bi ga tam uporabljale za razkuževanje želodca. Seveda ga je bilo potrebno porabiti in tu se je začelo eksperimentiranje. Nastala je osvežilna bowla, nad katero je bil zelo navdušen tudi Rio, receptor, ki je bil vedno pripravljen izpolniti naše želje, zato smo se mu morale oddolžiti z našim izdelkom in slovenskim žganjem.

bowla

Tudi snorklanje nas je premamilo, zato smo se s čolnom in izposojeno opremo odpravile do sosednjega otoka, kjer so najlepši koralni grebeni v okolici Pantai Bire. Ustavile smo se na treh različnih grebenih in podvodni svet nas je očaral. Modre morske zvezde, pisane ribe vseh barv in oblik, čudovite korale… Izvedele smo, da je bilo morje včasih še bolj polno teh čudežev in še na stotine delfinov je izvajalo svoje akrobacije, potem pa je bilo zaradi ribarjenja in prekomernega onesnaževanja na žalost veliko tega uničenega. Vendar je še vedno kljub vsemu tako lepo, da si ne znamo predstavljati, kako je bilo prej.

snorkljanje

Otoček je bil tudi izvrstna priložnost, da osvojimo lekcijo, kako preživeti v naravi, saj nima nobene restavracije, trgovine ali hotela. Takoj, ko smo se izkrcale, nas je pod svojo steho vzela neka družina in nam pripravila kosilo – ribe in riž (le kaj drugega pa bi kuhali domačini na otoku). No, naše preizkušanje preživetja v naravi in spanja na prostem se je tako končalo.

nasa hiska za prespat

domacinka nam pripravlja kosilo

kosilo

plaza otocka

Večer smo preživele v družbi otrok, ki so splezali na kokosove palme in nam postregli z okusnimi sadeži.

plezanje na kokosovo drevo

jedenje kokosa

Sledilo je še nekaj petja, plesa in igranje nogometa, potem pa poležavanje na plaži in opazovanje zvezd ter poslušanje valovanja morja. Špela je kar prespala na plaži, ostale pa smo nekoliko prej pobegnile v varno zavetje našega bivališča.

soncni zahod

druzenje z domacimi otroci

skupinska z otroci

vecerno lezanje na plazi in gledanje zvezd

Zjutraj smo se odpravile na ribolov z domačinom (lastnik hiše, v kateri smo spale). Mislile smo, da ga bomo le opazovale pri namakanju trneka, vendar nas je dobro zaposlil, saj je vsaki izdelal svoj ribiški pribor – laks, ovit okoli plastenke za vodo. Po treh urah čepenja na čolnu, truda, vztrajanja in želje po bogatem ulovu je bil rezultat sledeč: Mirjam 0 rib, Mojca 0 rib, Simona c. 3 ribe, Simona m. 0 rib, Špela 2 ribi. Torej skupaj 5 rib! Če bi mogle preživeti v naravi, kot smo najprej načrtovale, bi bile kolikor toliko site. Lekcija uspela!

lovljenje rib

ulov

nas ribiski colnicek

Po povratku z otoka nam je ostal samo še 1 dan za slovo od Pantai Bire. Nato pa vožnja nazaj proti Makassarju na letališče. Tokrat smo vozniku zabičale, naj vozi previdno in počasi, ter da mora nujno ustaviti, ko si zaželimo “kamar kecil” (WC). Izkušnje te pač veliko naučijo!

zjutraj smo si same pripravile zajtrk

soline na poti nazaj

Se par skupinskih slikic za konec:

skupinska 1

skupinska 2

skupinska 3

skupinska 4

skupinska 5

za slovo

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: nekategorizirano

Odzivi

Je bil pravi užitek spremljati vaše dogodivščine, hvala za prijetno branje in čudovite posnetke.
Pa srečno !

Ja res hvala za vaš trud, da ste nam vse tako lepo opisale, vaše pripetljaje in doživljanje po otokih. Slikce so zakon! Še posebe te zadnje, ko ste se šle malo akrobacij;) ste po mesecu in pol postale prav gibčne;) Kaj se posnetkov tiče, je tisti “pohod” čez cesto najboljši :)
…And now, back to reality…;) Kakor pravi naš stari slovenski pregovor: Drugod je zelo lepo ampak doma je najlepše!;)…(no,kakor za koga);)
Uživajte!

Oho.. koga vidm… in KJE :D .
Tole je moralo biti pa fajn naporno, sam lepo pa tud.
A rakova je pa spet vse to zamudila ? No, vsaj do kanarcev je pa le šla. Dlje jo pa že ATA rak ne pusti…:D
p.s.: A ste še v šiški?

ceprav se ne poznamo se užival v branju vaših dogodivščin.. tudi sam se odpravljam v indonezijo (sicer iz avstralije) in kakeršnikoli nasveti so več kot dobrodošli.. kontaktirate me lahko na ostrelic@gmail.com ..

Pustite komentar

Tvoj odziv :

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Kategorije