header image

Tana Toraja (Batutumonga, Pangala)

Objavil: afrika3 | 5.08.2009 | Brez komentarjev |

Prejsnji vecer smo se poslovile od Tijane in Lucije, ki so ju premamile lepote Balija in sta se zato odpravili raziskovati skrivnosti tega rajskega otoka. Do konca potovanja bomo ostale ponovno v dveh skupinah, potem pa sledi 12. avgusta srecanje na letaliscu v Jakarti in pot nazaj domov.

Ostalih 5, ki nas je bolj preprical Sulawezi, pa se pocasi poslavlja od Tana Toraje. Premaknile se bomo v centralni del otoka, nato pa nameravamo zakljucek potovanja preziveti cisto na jugu, na plazah. Ostal nam je se en dan za Tana Torajo in za motorcke, ki so nas navdusili. Hitro in poceni prides, kamorkoli si zelis, se na zeljenih krajih ustavis, poleg tega so ceste razmeroma neprometne in je voznja zato varnejsa (mirjam se ne strinja :D )

Odpravile smo se na goro Batutumonga, za katero so vsi obljubljali, da ponuja odlicen razgled. Ceprav je visoka enkaj cez 2000m, je cisto enostavno dostopna tudi z motorcki. Presenetil nas je le mraz, a tudi to se da premagati s skodelico toplega caja na vrhu. Na terasi restavracije smo uzivale ob pogledu na nizje lezece predele, porascene z rizevimi polji in palmami.

Po krajsem postanku smo nadaljevale z nasim motocrossom :D Po makedamski cesti, polni lukenj, blata in luz. Kmalu je za nami pridrvela skupina motoristov in mislile smo, da gre za kaksen ‘motoristicen zbor po indonezijsko’, zato smo jih zelele spustiti naprej, da bi lahko nadaljevali z divjanjem in vratolomno voznjo. Ko pa smo zagledale velik tovornjak s krsto, ki zaradi preozke ceste ni mogel mimo nas, smo se v trenutku strinjale, da je to odlicna priloznost za uresnicitev se zadnje zelnje v Tana Toraji – udeleziti se pogreba na povabilo domacinov. Ce mi ne iscemo pogrebov, skeletov in trupel, nas poiscejo sami :D To pac je Toraja, s svojo kulturo in tradicijo.

Prigovarjali so nam, da naj jim sledimo, in voznice (Mirjam, Simona C. in Spela) so bile postavljene pred resno preizkusnjo – voznja po indonezijsko, po poteh, kjer nam ne bi niti na pamet padlo, da bi se sicer vozile.

YouTube slika preogleda

Krsto je premetavalo sem in tja, zato sploh nocemo vedeti, v kaksnem stanju je bilo truplo umrlega (iz napisa na majici enega od pogrebcev smo sklepale, da je umrl leta 2007). Vozili smo se celo vecnost in niti sanjalo se nam ni, kje se nahajamo in kako bomo nasle pot nazaj. Ko smo se po skoraj 2 urah koncno le ustavili, smo si oddahnile, ko smo ugotovile, da smo v Pangali, mestu, ki je bilo ze cisto na robu nasega zemljevida, a se vedno vsaj na njem! Hotele smo se obrniti, a smo v zadnjem trenutku ugovotile, da je do kraja ceremonije le se nekaj minut voznje in da je vredno potrpeti.

Domacini so nas toplo sprejeli, nas posedli in pogostili s kavo ter svinjino in rizem. Nikjer nobenih turistov, le druzina v krogu prijateljev in 5 belih obrazov. Cisto drugacen obcutek kot v Sa’danu, kjer smo se gnetle z ostalimi Evropejci, Avstralci in Americani. Po jedi je sledilo zrtvovanje bivola, ki je sestavni del vsakega pogreba, namenjen temu, da umrli pride v nebesa. Na prvi ceremoniji tega nismo spremljale, zato smo bile se toliko bolj vesele, da smo nakljucno naletele na ta dogodek.

Na zacetku poti nazaj proti hotelu nam je domacin priskocil na pomoc pri popravilu motorja in nas spretno pospremil vse do mesta. Ljudje tukaj so res unikatni. Na poti nazaj nam je se pokazal, kje bodo mrtveca pokopali.

grob

cudovita narava

p.S.: manjka se movie zrtvovanja bivola, a ga zal trenutno ne moremo naloziti. Ko bo objavljen (ce bo), vas obvestimo.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: nekategorizirano

Pustite komentar

Tvoj odziv :

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Kategorije