Po celem Rantepau nam ni uspelo nabrati skupaj 7 koles in nasi nacrti o kolesarjenju po Tana Toraji so padli v vodo. Na hitro je bilo treba sestaviti rezervni nacrt. Resili so nas motorcki, katerih najem ne predstavlja nobenih tezav. Pri druzil se nam je Finec Jari, ki so ga ze pred enim tednom spoznala dekleta, ki so namesto Papue odsla na otocja Togean.
Odpeljali smo se v 20km oddaljeno Kambiro, kjer je sredi bambusovega gozda drevo, v deblo katerega so izdolbeni otroski grobovi.
Nato pa ‘hop’ spet na motorcke do Lema. Ne zelimo moriti s pogrebnimi zadevami, ampak tudi tukaj so grobovi, ki pa so skriti v navpicni skalnati steni. Varujejo jih lesene Tau Tau figure, se ena izmed posebnosti Tana Toraje.
Na koncu smo ocenile, da izpustimo ostale znamenitosti, raztresene po nekaj km oddaljenih vaseh, saj so nas grobovi nekoliko razocarali v primerjavi s tem, kar smo pricakovale. Raje smo se odpravile do slapa v Saluju. Z motorcki smo se vozile po ozki asfaltirani cesti med rizevimi polji. Krasna narava, mocno sonce, veter v laseh… Nic ni lepsega! Za konec pa se sprehod do slapu in cudovit razgled na pokrajino, ki je zaradi gostega rastja spominjala ze skoraj na junglo.
V zadnjig dneh, ki jih prezivljamo v Tana Toraji, smo spoznale, kako je slovenija majhna, a hkrati velika. Tako malo nas je, vendar smo povsod. Vsak dan nas kdo pocuka za rokav in rece: ‘To pa je znana govorica!’ Ali pa me v anglescini debatiramo s kaksnimi turisti in na koncu ugotovimo, da smo vsi Slovenci.
V Rantepau se nam cisto prepogosto dogaja, da v trenutku izginemo iz oblicja zemlje in pademo v luknjo. Ja, tezko si je predstavljati, kaj naj bi to pomenilo. Naj razlozimo: po mestu je sredi ulice ali plocnika polno nezavarovanih luknjic, lukenj in kanalov. Ko se zvecer vracamo domov, ali hitimo na vecerjo in pri tem prevec zavzeto klepetamo, se zgodi, da katera izmed nas kar izgine iz vidnega polja in pade v luknjo. Najprej nekaj stokanja, potem smeh, nazadnje pa uporaba razkuzila za rane in Bepantena