header image

Bali in otocje Togean na Sulaweziju (prispevek Lucije, Simone C. in Tijane)

Objavil: afrika3 | 26.07.2009 | Brez komentarjev |

Kuta – Makassar

Po nekaj dneh se vam koncno javljamo Lucija, Simona C. in Tijana. Lucijino zdravje se je v Kuti izboljsalo, Tijanino pa rahlo poslabsalo… Ampak vseeno smo v torek odpotovale iz Balija na Sulawezi.

Kuta

Na Baliju smo se imele res skuper. Pescena plaza, ogromno surfarjev (v vecini Avstralcev), shopping in dobre zabave pozno v noc. Te besede najbolj opisujejo Kuto. No, da ne bi mislili, da smo le lenarile, naj povemo, da smo v ponedeljek imele cudovit dan stran od Kute. Tijana se je s prijatelji iz Spanije odpravila na jug Balija, Lucija in Simona pa sva obiskali Celuk in spoznali nacin obdelave srebra, ter nekaj kosov tudi kupili.

Izdelovanje srebra

Potem sva se odpravili se 20km naprej, da si ogledava se Ubud, o katerem so vsi govorili le najlepse. Naj poveva: res je fenomenalen. Palme, rizeva polja, domacini, ki delajo na poljih, prijazni domacini, ki so ti zmeraj pripravljeni pomagati, domaci otroci, ki se na vsak nacin zelijo slikati s tabo, ti ves cas mahajo… Skratka, vredno se je bilo podati na voznjo s skuterji. Naj omeniva se to, da nisva imeli pojma, kako priti nazaj v Kuto, zato je Simona ves cas kricala iz skuterja ‘Kuta? Kuta?’…No, po dobri uri voznje sva srecno prispeli v Kuto. Lastnik skuterja je bil res vesel, ko je videl, da je motor se cel – no, pa midve tudi. Srecni in zdravi sva se vrnili – Vsa ta gneca in voznja po levi strani ceste…huh…zanimivo je bilo!

Rizeva polja

Rizeva polja 2

Rizeva polja & simona

In ze je bil torek, ko smo zjutraj nakupile se nekaj stvari, sle na kosilo in se dobesedno ‘nazrle’ testenin in pice, sle malo na plazo in nato na letalisce. Tam sva Simona in Tijana sli malo po trgovini in videli zensko z najdaljsimi lasmi. Njeni temni lasje so ji segali dejansko do tal! Wauuuuuuuuuu!!! Seveda sva se slikali z njo. Tokrat so bile vloge zamenjane: ‘Miss, miss, can I take a photo?’

Dolgi lasje

Voznja iz Denpasarja v Makassar je hitro minilo, saj smo na letalu vse spale. Pristanek je bil pa kar strasljiv – ceprav je Lucija se kar spala, jo je pristanek v trenutku cisto prebudil. Ampak ok… Vecjih tezav ni bilo in ze smo spale na letaliscu v Makassarju.

Makassar – Gorontalo

Zjutraj smo se zbudile, na letaliscu je bila ze gneca. Pocasi si pospravimo stvari in se odpravimo na chech-in, kjer oddamo prtljago. Pocakamo na let in ze smo v Gorontalu. Na letaliscu kupimo karte za nazaj v Makassar, nato se odpravimo iskat pristanisce, kjer bi kupile karte za Togean otocke. S taksistom se ni dalo govoriti, saj ni imel pojma o anglescini. Pa pristopi prijazna domacinka, s katero se dogovorimo, da nas bo taksist peljal za 100.oooRp do pristanisca. Pa pridemo do kao ‘pristanisca’, ki je bolj podobno kaksni ladjedelnici. Povejo nam, da je prvi trajekt v petek… ampak ne, me hocemo na Togeane danes! In ja, potem nam povejo, da ob sredah res vozi ladja, ampak danes ne pelje, ker se je pokvarila. In tukaj postaja vse bolj cudno in strasljivo. Sicer je z nami ves cas nek prijazen domacin, ampak smo vseeno zelo nezauplive. Po nas je prisel nek voznik, ki nas je peljal v Mariso. Huh, to je bilo pa zanimivo. Super, da je bil z nami v avtu nek Skotski par… Po stirih urah voznje nas ustavi domaca policija. Zakaj? Nismo imele pojma. No, zatezijo vozniku in vsi moramo na policijsko postajo. Tam dvakrat pregledajo nase potne liste, si izpisejo imena in stevilke (ce ne emso, pa stevilko potnega lista :D ) Skratka, okoli nas je bilo v roku 10 minut okolli 15 mulcev, ki bi naj bili policisti. Vsi so se ves cas nekaj smejali in noben ni imel pojma o anglescini. Nato si eden izmed mulcev izmisli, da zeli pregledat torbo tega skota. On pa mu je ne da in zeli telefon, da poklice na britansko veleposlanistvo. No, mali se je ustrasil in po uri in pol cakanja smo lahko odsli. Potem smo izvedele, da je moral voznik avta placati 100.000Rp, voznik ladje, ki nas je dal kasneje peljal na Togeane, pa 150.000Rp.

Marissa – Togean Kadidiri

Ta voznja s hitrim colnickom se ne more primerjati s turbolenco, ki smo jo dozivljale na letalu Emirates, niti s slabim pristankom v Makassarju. 3 ure metanja po zraku in trdi klopci je bilo dovolj, da smo zacele razmisljati, ali se splaca. In kaj smo ugotovile? Ko se coln ustavi na pesceni plazi, obdani s palmami in sinje modrim morjem, lesenimi kolibami, prijaznimi domacini, ter kominukativnimi turisti… definitivno se splaca. Za dober zacetek so poskrbeli turisti, ki so nam rekli: ‘Welcome to paradise!’. In ja,… vsi smo ze slisali za raj, videli in doziveli se ga nismo. Za nas je tukaj raj. To smo si predstavljale, ko smo slisale to besedo. In se daj smo raj tudi dozivele. Cudoviti soncni zahodi, igranje odbojke na pesceni plazi, dobra hrana (sicer pecej enolicna – riz in ribe za kosilo in vecerjo :D ), prijazni in kominukativni ljudje… To je bil le del vsakdana, ki ga prezivljamo tukaj. ko smo v cetrtek prispele, smo se le sproscale in si dovolile, da nas vse prej nasteto prevzame do konca. In nas je :D .

Hiska

V petek smo se s tremi Nemci in Anglezem odpravile na sprehod skozi notranjost otoka, na drugo plazo snorkljat. Notranjost otoka je dobesedno jungla. Visoke palme, veliko podrasti in raznih zivali (velike pajke smo videle, ostale le slisale).

Tijana je premagala strah

Plaza spet pescena, le morje je bilo Precej umazano. Pa kaj, ko si prisel mimo grde travi, si videl raznovrstne korale in ribe… Bilo je res cudovito. Ko smo prisli iz vode, smo pogledali v nebo in … ups… dez nas bo dobil. Pa kaj, saj smo na morju. Pocasi smo se odpravili nazaj skozi junglo proti nasi plazi. In potem smo se izgubili. Nemci pa res nimajo obcutka za orientacijo :D Ko smo hodili skoraj 3/4 ure, je zmanjkalo poti. Pa smo sli nazaj. Poveljstvo je prevzel Simon in pot nazaj je bila najdena. V slabi urici smo bili na nasi plazi.

Soncni zahod

S Krisom, Patrickom in Simonom smo se dogovorile, da gremo v soboto na izlet z ladjico. Ob osmih na zajtrk in potem na pot. Najprej smo prisli v neko cigansko vas, kjer smo bili v trenutku obdani z gruco otrok (okoli 50).

Vasica

Otroci

Bili so navduseni, ko smo jih slikali, pokazali so nam njihovo solo (imajo 1 ucilnico in 1 ucitelja, v vasi je 59 otrok :D ). Potem so nas se peljali na ogled njihovih domov. Nato smo sli na drug otok, kjer smo najprej nekaj casa snorkljali, nato smo imeli kosilo na plazi. Wauuuuuuuu… To pa je res bilo fajn. Nudlci, riz in seveda ribe…Ampak pasalo je :D

Kosilo na plazi

Drug del plaze

Pa gremo naprej na eno plazo, kjer bi tudi naj snorkljali… Ampak je bila tam restavracijo in smo raje zavili tja, spili pivo, malo igrali karte in nato sli naprej in prisli do se bolj rajske plaze, kot je nasa. Cudovito – sem smo se se vrnili (beri naslednji post :D ). Nato smo sli se do otocka Taipei, kjer smo spet snorkljali. Bil je odlicen dan, ki se je se bolj odlicno zakljucil. Z druzbo smo igrali pivske igrice in se skusali napiti z domacim arakom. Napili se sicer nismo, smo se pa vseeno imeli super.

Nedelja je bila dan za pocivanje, igranje kart, soncenje in igranje odbojke.

Carina beach

Colnicek

S colnickom na sanjsko plazo

V ponedeljek smo se pred kosilom sproscali, po kosilu pa je sledil izlet na sanjsko plazo. Kris, Chris, Simon, Jori ter me smo najeli ladjico in se po pol ure voznje pripeljali tja. V primerjavi s tem je tista plaza na Kadidiriju prav ‘grda’ :D

Sanjska plaza

Carina beach

Na plazi smo se zelo zabavali. Fantje so iz palmovih vej naredili krila in krone, nato je sledil foto shooting.

Foto shooting

Smeha ni manjkalo, uzitkov pa se manj. Zraven smo prinesli tudi papajo in ananas, ki smo ju z velikim veseljem pojedli. Naj omenimo se to, da smo bili na plazi sami, le proti koncu so na plazo prisli domacini, ki so nas z veseljem gledali in se smejali nasim norcijam in poziranju. Zvecer spet vecerja kot zmeraj – riz, riba in zelenjava :D Sledilo je druzenje pozno v noc.

Zuranje

Togean Kadidiri – Marisa – Gorontalo

Preostala dva dneva na Kadidiriju sta bila sproscujoca. Spet igranje kart, soncenje, kopanje, druzenje, spoznavanje novih ljudi in igranje odbojke… skratka, dolgcas nam ni bilo, smo pa ze komaj cakale, da se odpravimo nazaj na civilizacijo in na internet :D . Skupaj s fanti iz Nemcije in Simonom smo se dogovorili, da skupaj odpotujemo nazaj. Pot nazaj je bila za fante kar precej naporna, saj so na poslovilni zurki vecer prej spili malo prevec alkohola. Sreca, da punce poznamo svoje meje in smo plutje prezivljale dokaj mirno.

YouTube slika preogleda

Ko smo prispeli v Mariso, je dezevalo. Prvi dan, ko smo dozivele, da je dezevalo cez dan. Vseh 7 se nas je spakiralo v bemota (majhen kombi), nasa prtljaga pa je bila na strehi. Sicer so nase nahrbtnike pokrili, ampak je Lucija vseeno dobila svojo porcijo dezja in takrat se je pokazalo, da sprej iz vojaske trgovine za nepremozljivost ni najbolj pomagal. Po 4 urah voznje smo prispeli v Gorontalo. Skupaj s fanti smo sli v hotel, na vecerjo, malo na internet in potem spat.

Gorontalo – Waterfall

Da ne bi dneva pognali v zrak, smo se odpravili skozi junglo na ogled slapu. Ura naporne hoje gor in dol preko vode levo in desno po ozkih potkah skozi gosto podrastje nas je nagradila z lepim pogledom na visok slap. Fantje in Tijana so se podali tik pod slap, kjer so se osvezili. Tijana je sprobala tudi kanjning, po spolzkih skalah ob slapu. Ugotovila je, da ji je kanjoning v domacih krajih ljubsi in mi prisotni smo se strinjali, da naj tega raje ne ponavlja.

Slap

Po osvezitvi smo se podali nazaj v dolino, kjer smo se skopali v bazenu vroce vulkanske vode. Voda je bila res vroca, ampak vseeno je bilo prav prijetno iz sebe oprati tisti svic, ki se je nabral na nasi kozi. Sledilo je kosilo. To je bil najtezju del dneva – najti spodobno restavracijo z dobro hrano v Gorontalu. No, po uri iskanja nam je uspelo najti nek prostor, podoben restavraciji, hrana pa je bila… hm, indonezijska. Piscanec z malo mesa, veliko riza in sladke omake…no…vsi smo sanjali o enem dunajskem s pomfrijem in dobro solato. Samo v opomin mamam, da veste, kaj skuhat, ko se vrnemo. Aja, pa doma nas naj caka veliiiiika porcija nasega najljubsega sladoleda ali pa celo sadna kupa s svezim sadjem… no, ok… saj se samo 19 dni :D

Gorontalo – Makassar

Pa je ze bila sobota, 25.7., ko smo se s puncami spet dobile. Uf… slovo je bilo tezko, ampak snidenje pa je bilo definitivno najboljsi del tega potovanja do sedaj. Skratka punce, super je, da smo spet skupaj… Zdaj lahko pustim Simoni M. in Mirjam, da naprej piseta blog. Pisanje res ni zame :D

Simona C.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: nekategorizirano

Pustite komentar

Tvoj odziv :

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Kategorije