header image

Trekking

Objavil: afrika3 | 21.07.2009 | 8 Komentarjev |

Sentani (12.7.2009)

Prebiranje bloga od Tadeje in Mica je v nasih srckih zbudilo nekaj strahu. Ker smo izgubile skoraj polovico ekipe, smo sklenile, da se za trekking stevilcno okrepimo. V hotelu smo ogovorile prijazno dekle iz Avstralije. Kmalu smo ugotovile, da imamo podobne interese in nacrte, zato smo se vse bolj nagibale k temu, da se nasega podviga lotimo skupaj. Ko je spoznala Sam-a, se je takoj strinjala, da ga vzamemo za vodica. Sama pac moras imeti rad. No, po parih urah njegovega blebetanja si posteno zazelis cepkov za usesa. Sicer pa je bolj kot vodicu podoben animatorju, saj nas ves cas razveseljuje s svojimi zgodbicami, katerih vsebina se nenehno spreminja. Predvsem pa ima ogromno energije, njegov smeh pa je brez konkurence. Poleg tega je dalec najbolj poznana oseba dalec naokoli.

Z nasim Samom

Zjutraj smo se mu izmuznile in si koncno privoscile trenutek zase, da smo kupile letalske karte za Sulawezi. Karte za Wameno na letaliscu niso prodajali in ker nismo vedele, kje je pisarna, smo se zatekle k gospodu Blebetalu (beri: Sam-u). On ima seveda resitev za vsak problem. Vso pot do pisarne nas je vestno obvescal, koliko minut hoje se imamo do cilja. Rojen vodic! Pristne voditeljske sposobnosti! Ko smo zelele kupiti karto za ponedeljek, smo izvedele, da je vse zasedeno. Na sreco smo imele rezervacijo. Sam prav tako! Karto si je rezerviral, se predno smo se me odlocile, da bo nas vodic. Poleg vsega ostalega je ocitno tudi jasnoviden.

Povprasale smo ga za restavracijo z dobrimi ribami in z veseljem se nam je pridruzil pri kosilu. Koncno smo se posteno najedle.

Ko smo ze mislile, da smo dorekli stvari o sprejemanju odlocitev, je stvari, o katerih smo se zelele same odlociti (zahtevnost, smer trekkinga), dolocil Sam, probleme, ki smo jih naslovile nanj, pa je reseval z: ‘You decide, it’s up to you. You are the boss!’.

Sentani – Wamena (13.7.2009)

Navsezgodaj zjutraj nas je v hotelu pricakal Sam. Oborozen z zemljevidi, skicami in rocno izrisanimi izohipsami. Tudi geografijo obvlada. Natancno nam je razlozil nacrt poti, zraven pa ves cas ponavljal njegovo stalno besedno zvezo: ‘You are the boss, it’s up to you’.

Na letaliscu smo si ponovno privoscile trenutek oddiha na kavici, saj je bilo do nasega vzleta se veliko casa. Sam-a smo pustile pri prtljagi in bil je zelo nesrecen, ker nikomur ni mogel razlagati svojih zgodbic. Naso idilo je zivcno prekinil Sam, ki nas je po hitrem postopku zbasal na 2 uri prezgodnji let. Verjetno zaradi osamljenosti in zelje po govorjenju. Na letalu smo se poskusale posesti v varno razdaljo, a njegova roka je vseeno z lahkto dosegla mojcino koleno.

pogled na Papuo iz letala

Kljub vkrcanju na predcasno letalo nas je na letaliscu v Wamni pricakala prtljaga. Takoj je bilo okrog nas polno domacinov, ki so nam podajali roke in se siroko smehljali s krvavo rdecimi zobmi, tako da smo se zacele sprasevati, ali so ravnokar pomalicali moskega ali zensko. Nekaj let nazaj je namrec tukaj obstajal se kanibalizem :D

Prvi turist pred letaliscem je bil na nase veliko presenecenje Slovenec. Pogovor o tem, kako je vodic pustil 5 Slovencev sredi jungle (Tadeja, Mic, Zvone Seruga z ekipo) je prekinil Sam, ki je totalno znorel, ko ga je zagledal, mu rekel ne vemo kaj in od takrat se Slovenec ni vec hotel pogovarjati z nami, ceprav smo ga se 2x srecale. Edino, kar je povedal, je bilo, naj se pazimo. Priznamo, posteno nas je prestrasil. Od takrat naprej smo vsakega, ki je Sam-a poznal, povprasale o njem in do zdaj so nam vsi zagtovili le, da je zelo vredu. Upamo, da je res.

S Sam-om smo se nato odpravile v trgovino in na trznico po nakup hrane za naslednjih 5 dni (riz, rezanci, zelenjava in par omakic) za nas 5, njega, nosace in kuharja.

Ker se vedno nismo vedele, kaj pricakovati od trekkinga, smo se obrnile na 2 Francoza, ki sta se ravnokar vrnila od plemen. Pot sta opisala kot zahtevno, blatno, strmo in izjemo fizicno naporno. A ko smo videle slike (pajke, cudovito naravo, pristne ljudi, njiju oblecena samo v ‘korencke’), smo vedele, da je vredno potrpeti. Upostevale smo njun nasvet in sle na trznico kupit gumijaste skornje in si s pomocjo nosacev skrivaj prilagodile pot nasim kondicijskim sposobnostim.

Vso hrano, vodo in opremo smo napakirale v nahrbtnike in plasticne vrece in se hkrati cudile, kako bodo nosaci prenasali vso to tezo naokoli.

Wamena – Anjel (14.7.2009)

Uresnicile so se nam sanje. Dozivele smo, kar smo upale, da bomo, in se vec. To njihovo pristnost, enostavnost, prijaznost in iskrenost. Kar solze smo imele v oceh. Solze srece. Ze ob prihodu. Vse je bilo tako nepredstavljivo. In sedaj smo sredi tega. In zaljubile smo se.

Zacelo se je ze zjutraj po zajtrku. Z vodicem, kuharjem, 5 nosaci, 75litri vode in nekaj hrane smo se s kombijem odpeljali na zacetek trekkinga. Preljali smo se mimo trznicew, ki je center vsega dogajanja. Tam srecas prave domacine s cisto posebnimi potezami obraza. Temni, na pogled mrki, a iskreno prijazni. Najbolj smo se razveselile prvih korenckov, ceprav ni bilo priloznosti za pravo srecanje z njimi, saj smo jih videle le iz kombija.

Ko smo po makedamski cesti prispele na izhodisce nase poti, nas je tam med drugimi pricakalo ogromno otrok, ki so nas cel dan spremljali. Sprva so bili sramezljivi, plasni, a bonboni so jih omehcali in jim na obraze prislikali ogromne nasmehe. Vsi so od glave do pet blatni, z ze okamenelimi sveckami iz nosov, vendar se enostavno zaljubis na prvi pogled.

Vodic je uposteval nase zelje po enostavnejsem trekkingu, zato je hoja trajala le 3 ure s postanki vred. Pot se je vila po razmeroma ravnem gozdnatem terenu, le tu pa tam smo morale preckati deroco reko. Z malo spretnosti smo se prebijale cez mostove, sestavljene iz 2 ali 3 hlodov (zelo nestabilno, a ostale smo suhe).

V vas smo prisle ze zgodaj, zato smo lahko celo popoldne spoznavale njihov nacin zivljenja. Namestili so nas v leseno hisico s slamnato streho in nizkimi, ozkimi vrati, skozi katere se priplazis v okrogel osrednji prostor z ognjiscem, ki si ga delis s prasicki.

Vasica

Nosaci so nam pripravili najokusnejsi obrok, odkar smo na potovanju (siroki rezanci s fizolom in korenjem ter dodatkom sardin + riz + caj). Prava pojedina!

Po kratkem pocitku smo si v njihovem domju ogledale potek tradicionalne kuhe. Pripravis ogenj, nalozis kamenje, pokrijes z lesom in pocakas, da se kamenje segreje. Nato odstranis les in kamenje, nalozis zeljeno zelenjavo (sladek krompir), jo prekrijes z velikimi zelenimi listi, nato s kamni. Dodas ostalo hrano, prekrijes s travo, z vrecasto prevleko ter z zemljo. Pustis cca. 1 uro in kosilo je pripravljeno.

Medtem, ko se je kuhalo kosilo, smo se me igrale z otroci. Malo so se nas ze navadili, tako da smo jih ze brezskrbno zgeckale, objemale, stiskale in jim prepevale nase pesmice. Res so srckani.

Vecer so nam ob sveci s petjem, plesom in kitaro popestrili nasi nosaci. Obredno smo si izmenjali darila in vsaka od nas je od svojega ‘partnerja’ dobila ogrlico, ki jo je prej sam nosil. Njihovo petje je blagodejno za usesa, predvsem veliko momljajo in z rokami izvajajo nenavadne kretnje. Tudi me smo jim pokazale, kako pojemo Slovenci, sledilo pa je Sam-ovo predavanje o bodoci neodvisnosti Papue (glede te teme so zelo obcutljivi, saj z ostalo Indonezijo niso v najboljsih odnosih).

Sedaj s svetilko na glavi pisemo blog, zavite v spalke na trdih slamnatih tleh.

Anjel – Klisse (15.7.2009)

Anjel – Anjelema – Klisse Staynight. Syoko simo 2 days Staying nights. next day, for saturday from Syoko simo to, Seinma to Sogokmo taxi take to Wamena.

To smo dobile napisano od Sam-a, ko smo ga prosile, naj napise ime vasice, v kateri se nahajamo. Sedaj tocno vemo, kaj bomo pocele naslednje dni :D

Zjutraj smo nehote pretiravale s spanjem in se zbudile sele ob devetih, saj je bila v zgornjem nadstropju hiske popolna tema in smo mislile, da je se noc. Iz dvorisca so se sicer v notranjost slisali glasovi kitare in pogovorov med nosaci, a to se ni zanesljiv dokaz, da se je potrebno zbuditi, saj hodijo tukaj ljudje zelo pozno spati in se zgodaj zbujajo.

Nasi nosaci lepo skrbijo za nas, zato nas je ze cakal jutranji caj s piskoti. Med pakiranjem se je med nasimi oblacili sprehodila dobro rejena podgana in le malo je manjkalo, da se ni utaborila v Mirjaminem nahrbtniku. Med nami sploh ni zavladala panika, saj smo navajene, da so take in drugacne zivalice nase dobre prijateljice. Med postankom, ki smo ga izkoristili zato, da smo se izognili dezju, so Mirjam napadle pasje bolhe. Zivali pac obozujejo naso Mirjam.

Nasa kondicija do sedaj se ni bila postavljena na resno preizkusnjo, saj Sam neprestano skrbi, da se po vsakem manjsem vzponu posedemo in spocijemo. Sprva je hotel, da bi se utaborili v prvi vasici (Anjelema), do katere smo prisli, a ker velja pravilo ‘We are the boss, we decide!’, smo mu preprecile nacrte in tam smo postali le toliko, da smo nasli streho nad glavo pred prhajajocim dezjem. Zatocisce nam je ponudil starcek, ki se je veselo okajal s tobakom in razkazoval svoj korencek. Najbolj pa nas je razveselilo, da so tamkajsnji domacini po poljih poskakovali v tradicionalnih (korenckastih) opravah.

Vsega skupaj je danasnja blatna pot trajala 4 ure… Se vedno trdimo, da zmoremo vec, zato bomo jutri hojo podaljsale na 6 ur in pol. TRenutno smo v vasi Klisse, kjer imamo vecerno druzenje z nosaci, domacini in nepogresljivim vodicem, ki nam ob sveci prepevajo kanibalisticne pesmi. Vsake toliko casa Nus (nosac) zagrabi katero od nas za roko ali nogo in jo zacne sekljati. Ocitno je se vedno lacen, ceprav je bila vecerja obilna in okusna (sladek krompir, rezanci z zelenjavo in omako iz sardel, riz, kava ) :D Naucili so nas tudi cel kup plemenskih izrazov in besednih zvez za lazje sporazumevanje.

Klisse – Syoko simo (16.7.2009)

Danasnji dan je postregel s stevilnimi dogodivscinami in pestrim dogajanjem. Zjutraj smo si koncno privoscile zasluzeno osvezitev v vaskem potoku in sprale s sebe nekaj plasti umazanije. Do sedaj smo v higienske namene uporabljale le osvezilje robcke, na WC pa smo se zatekale v okolisko grmicevje. po vsakodnevnem valjanju v senu, dimljenju ob ognjiscu in potenju res ne disimo najbolje. Na temeljito umivanje bo ptorebno pocakati do vrnitve v Wameno.

Pri zajtrku so nas presenetili ‘decoration people’, kakor je tukajsnje ljudi poimenoval Sam. To so tukajsnji domacini, ki na glavah nosijo kronam podobno barvno okrasje, skozi nosnice pa jim strlijo ogromni zaviti prasicji okli. Predel prsi imajo okrasen s pletenimi verizicami, najbolj nepogresljiva pa je koteka (korencek), v katero poleg lulcka spravljajo najrazlicnjese predmete.

Decoration people

Me v druzbi 'korencka'

Vcerajsnji jezikovni tecaj se je dobro obrestoval, saj smo na danasnjem trekkingu pri rokovanju z domacini s sirokimi nasmehi pozdravljale: ‘laog, laog!’ Tudi nosaci se dobro odzivajo na nasa povelja: ‘Naog’ in ‘an ne bi!’ Vsi, se posebno vodic, so izredno navezani na jezik svojega plemena Lani, zato jim srcki kar poskocijo, ko uporabljamo njihove izraze.

Opazile smo, da ima veliko domacinov prste odsekane pri zgornjem clenku. Moski zgubijo prst, ko izgubijo ljubljeno osbe, zenksam pa jih odsekajo ob smrti druzinskega clana. Stevilo manjkajocih prstov na zenski roki predstavlja stevilo umrlih v druzini.

Sekanje prstov

Nikoli ne bomo pozabnile stevilnih skrbastih, a iz srca iskrenih nasmehov, ki nam jih vsakodnevno podarjajo in nas z njimi osrecujejo mimoidoci domacini. Vsak je tako drugacen in tako poseben.

Danasnja pot je postregla tudi z nekaj adrenalinskimi podvigi, katere smo ze posteno pogresale. Preckanje deroce reke na visecem in majavem mostu je dobra popestritev trekkinga. Vodic nam je razlozil, da je pred nekaj leti pri tem podvigu umrla skupina japonskih turistov, zato smo se zadeve lotile skrajno previdno. Najvec tezav je imela nasa avstralska sopotnica, ki se boji visine.

Sam nam ze od prvega dneva, odkar smo se spoznali, obljublja, da bomo hodili ‘up and down’, ker smo ’strong people’. Danes smo se povzpeli po strugi reke ‘up’ in se nato spustili ‘down’ do se bolj zanimivega mostu, ki ga je bilo potrebno preckati.

Vseskozi nam je Sam delil meteoroloske nasvete glede tega, kdaj naj pospravimo palerine. Vsak dan spoznamo kak nov talent nasega vodica. Maed drugim je tudi izvrsten poliglot, saj obcasno debata poteka kar v nemscini, italjanscini ali spanscini. A kljub temu na trenutke ne razumemo niti njegove polomljene anglescine in mu iz solidarnosti le prikimavamo.

Pb prihodu v Syoko simo so nas za roke pograbili vaski otroci in nas pospremili do slamnatih hisk, kjer so nas pricakali tradicionalno opravljeni domacini. Nakupile smo naglavno perjasto okrasje, verizice in koteke. Tako napravljene se bomo dobro zlile z okolico in si popestrile bivanje med domacini.

Z vodicem smo se dogovorile, naj pokrbi, da nam bodo vascani jutri pripravili ceremonijo s prasicem in bojnimi igrami med plemeni. V sosednjo vas smo poslali odposlanca, da je sefu plemena sporocil nase zelje. V vas je pripeljal 2 poglavarja in pravmkar prisostvujemo tihemu sestanku, kjer poteka pogajanje o ceni, stevilu udelezencev v ceremoniji, dogajanju in ostalih podrobnostih, ki jih je potrebno doreci.

Syoko simo (17.7.2009)

nadaljevanje + slike sledi cez par dni… moramo dalje… vi pa pridno komentirajte :D

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: nekategorizirano

Odzivi

WAUUUU!!!! Sem se prav nasmejala zravn =). Vidim, da vam zaenkrat ni hudega. Upam, da vam je ratalo nardit kak posnetek vojne med plemeni…

Še več bloga, če se bo le dalo! You are the boss =)

Pasje bolhe, a? Upam, da ne naletite na prašičje. Tedi rekla, da je prava gnojna rana. Sploh nočem vedet…

Pazite nase in še veliko trenutkov ob kateri ostanete brez sape =).

Lep pozdrav iz Maribora, če še veste kje to je…haha

hehe..moj prvi komentar sami sebi je bil..”noro, sploh nevem kaj naj rečem”..:)

Najbolj sem se nasmejala temle korenčkom..joj res so posebni..in pa Sam-u..hehe

Punce uživajte, pazite nase še naprej in še več norih dogodivščin..pa seveda pridno pišite blog, da mi v službi ne bo dolgčas!

podzdravček iz vroče Ljubljane***

Ojla punce!

Res NORO!!!
To morajo biti res posebna doživetja… kar mravljinci mi grejo po telesu! Le še tako naprej! :)
Drugače pa super blog in super slikce! Pogrešam le še poročilo iz druge skupinice (Simooona C., kje si??? ;) )

Lep pozdrav (še posebno mojima dragima sošolkama ;) ) in srečno še naprej!

z eno besedo – odlično … uživajte še naprej …
pa še en pozdrav iz Spodnje Savinjske doline

Vidim, da čist uživate. :)

Prav zanimivo je brati vaš blog, še lepše pa je videti slikce. Tako da jih kar pridno nalagajte. Če bo šlo, seveda.:)

Tale Sam mora biti prav zanimiva oseba. :)

Uživajte še naprej, pazite nase, pa saj veste: You are the boss. :D

Lp iz bolj malo razburljive Ljubljane ;)

Mirjam, Mojca, Simona in Špela, upam, da gre vse po načrtu, da nadaljujete svoj »Gori, doli, naokoli« brez kakršnih koli nevšečnosti oz. se imate »fajn«.
Sicer pa lep pozdrav iz 79°35′03”, otočja Svalbard oz. Spitsbergen, 1000 km severno od Nordkapa, kjer ledena doba še kar traja in traja, kjer sije sonce (če sije…) polnih 24 ur na dan in kjer poleg nekaj sto biologov in naravoslovcev bivajo tudi severni medvedi, beli kiti in… Kolar-jevi.
Vati

SMEEEH!!! rezim se do solz ;) najbolj mi je seveda vsec odsek o podgani :) ))

Huh, kaj naj rečem po tako slikovitem opisu s slikami…

Edino kar pogrešam ste ve punce v njihovi pravi tradicionalni obleki:)

Drugače pa seveda mora biti tole zlo zlo fajn za videt in doživet, mislm da si lahko po takem opisu predstavljam, kaj ste doživljale, ampak še zdaleč pa to ni isto kot da si tam…

Sem vesel, da je tale vodič Sam v redu in da ni nekih problemov kot s Šerugo in company in da ste se ob njem zabavale čeprav je bil na trenutke tečen z zgodbicami.

Ej, ampak tale vaš trekking ne: punce, to je vse za zdravje in vitko postavo, treba je mal tekat naokol:) to je pa dobr blo, da ste si nosače omislile, bogve kako bi vse to reve tovorle s sabo… Tistih adrenalinskih podvigov se pa tud jst ne bi branu:D

Jao, najbl me je presenetl tista o prstih…pa sej so znorel, kaj če maš ne vem 20 bratov pa sester: a če ti jih 10 umre, si brez prstov al kaj?wtf? ta logika mi ni čist jasna ampak dobr, oni so itak poglavje zase, vse je mogoče, sam tole me je pa presenetl.

Hehe, prav zanima me, kako bi ti Špela recimo zgledala s tistimi okli na faci, al pa s kšno palco skozi nos al jezik al kaj jst vem kam si vse dajejo stvari…Ena od stvari je tud, ko si v ušesne mečice dajejo ene okrogle stvari, tko da jim prou nagravžno visijo uhlji dol, sam verjetno to ne prakticirajo tuki v indoneziji ali pač, vse je mogoče.

Pustite komentar

Tvoj odziv :

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Kategorije