header image

Pantai Bira

Objavil: afrika3 | 17.08.2009 | 4 Komentarjev |

Zadnjih nekaj dni našega potovanja smo želele preživeti malo bolj sproščeno, lagodno, dopustniško. Tudi nekaj počitnic si zaslužimo po več kot enomesečnemu pohajkovanju sem in tja. Iz Tentene, ki leži v osrčju Sulavezija smo se odpravile proti mogočnemu Makassarju na jugu, nato pa s kijangom (nekakšen džip) proti obmorski Pantai Biri. Vožnja ne bi bila nič posebnega, če ne bi voznik poskrbel, da nam je pognalo kri po žilah. Začelo se je že v Makassarju, ko se nas je v vozilo za 8 ljudi natrpalo kar 11, skupaj z vso prtljago, ki je ni bilo malo. Sedeli smo eden povrh drugega, v naročju držali nahrbtnike in vrečke ter se potili tako, da je teklo od nas. Ampak to ni še nič!!! Najbolj nam je živce nakravžljal voznik s svojo smrtonosno vožnjo . Po cesti, ki je primerna za hitrost do 60km/h, smo divjali 100 in več. Naš dirkač je prehiteval vse, kar se je znašlo pred njim, ne glede na to ali je bila cesta ravna ali pa so bili nepregledni ovinki. Nase je opozarjal kar s trobljenjem in vsemi štirimi smerniki, ki jih je imel ves čas prižgane. Norec in pol! S sedežev nas je metalo v strop avtomobila in nas zabijalo v okna, tako da smo kričale od bolečin. Njemu se je vse skupaj zdelo precej zabavno in je nadaljeval v svojem slogu. Sklenile smo, da Gardalanda ali kakšnega adrenalinskega parka še dolgo ne bomo obiskale. No, na koncu se mu je le posrečilo, da nas ni ubil.

voznja s kijangom

Napol polomljene smo v večernih urah prispele v Pantai Biro, ki nas je v trenutku tako očarala, da smo si privoščile nočno kopanje ob polni luni, ki se je sprevrglo v morsko kopel. 2 dni že nismo videle poštenega tuša in treba se je bilo dobro namiliti in se umiti. Se opravičujemo za ta ekološki spodrsljaj, ampak veliko Indonezijcev izkorišča reke, jezera in morje v te namene.

Ob prihodu v Pantai Biro se nismo zavedale, kaj bomo odkrile zjutraj. Prebudile smo se v sončno jutro in ko smo odprle vrata naše hišice in stopile na verando, se je pred nami odprl raj. Mivka bela in nežna kot moka, kristalno čista voda turkizne barve in skalnata pečina, v katero so butali valovi in na kateri so postavljene lesene hišice na kolih, v katerih smo se nastanile. Popolno, sanjsko! 2 dneva smo si vzele za poležavanje na plažah in predajanje sončnim žarkom, da ne bomo domov prišle bele kot jogurt. Ob večerih smo se sprehajale po neskončno dolgi peščeni plaži, posuti s koralami in školjkami, opazovale sončni zahod ter na terasi restavracije srkale sveže iztisnjene sokove iz eksotičnega sadja.

nase hiske

iz hiske po stopnicah direkt v morje

ladjice ob plazi

se ene ladjice

uzivanje v morju

plaza

zajtrk nad morjem

turkizno modro morje

koze

Od Papue nam je ostalo še precej slovenskega šnopsa, ki naj bi ga tam uporabljale za razkuževanje želodca. Seveda ga je bilo potrebno porabiti in tu se je začelo eksperimentiranje. Nastala je osvežilna bowla, nad katero je bil zelo navdušen tudi Rio, receptor, ki je bil vedno pripravljen izpolniti naše želje, zato smo se mu morale oddolžiti z našim izdelkom in slovenskim žganjem.

bowla

Tudi snorklanje nas je premamilo, zato smo se s čolnom in izposojeno opremo odpravile do sosednjega otoka, kjer so najlepši koralni grebeni v okolici Pantai Bire. Ustavile smo se na treh različnih grebenih in podvodni svet nas je očaral. Modre morske zvezde, pisane ribe vseh barv in oblik, čudovite korale… Izvedele smo, da je bilo morje včasih še bolj polno teh čudežev in še na stotine delfinov je izvajalo svoje akrobacije, potem pa je bilo zaradi ribarjenja in prekomernega onesnaževanja na žalost veliko tega uničenega. Vendar je še vedno kljub vsemu tako lepo, da si ne znamo predstavljati, kako je bilo prej.

snorkljanje

Otoček je bil tudi izvrstna priložnost, da osvojimo lekcijo, kako preživeti v naravi, saj nima nobene restavracije, trgovine ali hotela. Takoj, ko smo se izkrcale, nas je pod svojo steho vzela neka družina in nam pripravila kosilo – ribe in riž (le kaj drugega pa bi kuhali domačini na otoku). No, naše preizkušanje preživetja v naravi in spanja na prostem se je tako končalo.

nasa hiska za prespat

domacinka nam pripravlja kosilo

kosilo

plaza otocka

Večer smo preživele v družbi otrok, ki so splezali na kokosove palme in nam postregli z okusnimi sadeži.

plezanje na kokosovo drevo

jedenje kokosa

Sledilo je še nekaj petja, plesa in igranje nogometa, potem pa poležavanje na plaži in opazovanje zvezd ter poslušanje valovanja morja. Špela je kar prespala na plaži, ostale pa smo nekoliko prej pobegnile v varno zavetje našega bivališča.

soncni zahod

druzenje z domacimi otroci

skupinska z otroci

vecerno lezanje na plazi in gledanje zvezd

Zjutraj smo se odpravile na ribolov z domačinom (lastnik hiše, v kateri smo spale). Mislile smo, da ga bomo le opazovale pri namakanju trneka, vendar nas je dobro zaposlil, saj je vsaki izdelal svoj ribiški pribor – laks, ovit okoli plastenke za vodo. Po treh urah čepenja na čolnu, truda, vztrajanja in želje po bogatem ulovu je bil rezultat sledeč: Mirjam 0 rib, Mojca 0 rib, Simona c. 3 ribe, Simona m. 0 rib, Špela 2 ribi. Torej skupaj 5 rib! Če bi mogle preživeti v naravi, kot smo najprej načrtovale, bi bile kolikor toliko site. Lekcija uspela!

lovljenje rib

ulov

nas ribiski colnicek

Po povratku z otoka nam je ostal samo še 1 dan za slovo od Pantai Bire. Nato pa vožnja nazaj proti Makassarju na letališče. Tokrat smo vozniku zabičale, naj vozi previdno in počasi, ter da mora nujno ustaviti, ko si zaželimo “kamar kecil” (WC). Izkušnje te pač veliko naučijo!

zjutraj smo si same pripravile zajtrk

soline na poti nazaj

Se par skupinskih slikic za konec:

skupinska 1

skupinska 2

skupinska 3

skupinska 4

skupinska 5

za slovo

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: nekategorizirano

Tentena

Objavil: afrika3 | 7.08.2009 | 5 Komentarjev |

Pendolo nas je navdusil, zato smo sle z vodnim pajkom ( beri: ozek coln z bambusovimi debli za oporo in ravnotezje ob vsaki strani) preverit kaj ponuja Tentena. Odkrile smo se eno simpaticno mestece, nekoliko vecje od Pendola.

prevoz to tentene

Takoj ob prihodu nas je do solz nasmejal starcek, ki je mislil, da je Spela nasa mama, ostale 4 pa smo njeni otroci. ‘Mama’ je bila najprej zgrozena, nato pa se je vzivela v situacijo in mu razlozila, da je moza pustila kar doma, ker mora zasluziti denar za izdatke, ki jih ima njegova druzina na potovanju. Vcasih se je potrebno posaliti tudi z Indonezijci, ki so na trenutke cisto prevec odkriti (Primer: Spela je ‘more beautiful’ od Simone M, Mojca je ‘The little one’ in ’spoiled’ (razvajena), Mirjam pa ima po njihovem mnenju lep nos, ker je dolg).

Prvi dan v Tenteni je bil namenjen raziskovanju mesta in tudi cas za ohladitev v jezeru se je nasel. Zvecer smo spoznale 2 zgovorni domacinki in vse skupaj se je koncalo tako, da smo sklenile posel o najemu motorckov za naslednji dan.

Energicna Mariam nas je navduseno prosila, ce se nam lahko pri ogledu slapov v okolici Tentene pridruzi. Pogumni Simona M. in Mojca sta se izmenicno vozili na motorcku z naso popevajoco si Mariam. Bila je res zabavna sopotnica.

miriam

riz

Slapovi definitivno niso razocarali. Pripravljene smo bile na to, da si bomo ogledovale skromen curek vode, pa nas je pricakal velicaste pogled na brbotajoce drsenje vode po kamnih.

slap

Sopotnica Mariam nas je na poti opozorila na stevilne nasade kakava. Sprva ji kar nismo verjele, da kakav res raste v taksni obliki, zato smo se ustavile in prepricale same.

bencinska crpalka
Na sliki: bencinska crpalka :D

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: nekategorizirano

Pendolo

Objavil: afrika3 | 7.08.2009 | 2 Komentarjev |

Pendolo – majhno, a prikupno mestece ob jezeru Poso. Pravi kraj za oddih! Imele smo veliko sreco pri iskanju prenocisca, saj smo naletele na majhno hisico za 75000 Rp (5 evrov) za vseh 5 skupaj z zajtrkom. Do jezera nas je locilo le nekaj korakov in zjutraj se je bilo veselje zbuditi, odpreti vrata in zagledati mirno gladino jezera, ki se lesketa v soncnih zarkih.

pred hisko

Ponovno smo skusale nabrati nekoliko zagorele polti, ki je od zadnjega razvajanja na plazah ze zbledela. Jezero zaradi svoje velikosti daje obcutek kot da si na morju. Domacini pa nas razvajajo ze od jutra, ko nam na teraso hisice prinesejo sveze sadje in caj. Ni nam ostalo drugega, kot da smo se prepustile uzitku, brezskrbnosti, sproscanju in nabiranju energije za soocenje z realnostjo, ko bomo morale nazaj v Slovenijo.

uzivanje na plazi

pircek

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: nekategorizirano

Rantepao-Pendolo

Objavil: afrika3 | 7.08.2009 | Brez komentarjev |

Zjutraj smo se podale na skoraj celodnevno voznjo po osrednjemu Sulaveziju do jezera Poso. Tudi Velike Razdalje je treba premagati in malo potrpeti, da je potem ponovno ’super fajn’. Voznjo so nam popestrili domacini,ki so se skupaj z vso prtljago natrpali na avtobus, tako da se niti za komarja ne bi naslo vec prostora. Sofer je divjal cez ostre ovinke, na hitro zaviral in se na centimetre izogibal nasproti vozecim tovornjakom. Najbolj nas je zabavala njegova voznja v strme klance v tretji ali cetrti prestavi. Drseli smo po polzevo. Ni cudno, da je celotna voznja trajala 10 ur. Kljub vsemu se je splacalo, saj smo lahko vseskozi opazovale cudovito naravo – bananovce s sopi se nedozorelih sadezev, palmove gozdove in ogromna drevesa, kakrsna ponavadi vidis v kaksnem tropskem gozdu.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: nekategorizirano

Obvestilo vsem zagnanim bralcem bloga:)

Objavil: afrika3 | 7.08.2009 | 1 Komentar |

Ce je kdo mislil, da smo se polenile in vas ne obvescamo vec o nasih podvigih, ste se krepko zmotili. Smo v Pantai Biri na jugu Sulavezija in internet tukaj skoraj ne obstaja. Vmes nas je doletela sreca v nesreci. Naj razlozim: bankrotirale smo!!!! Nasi milijoni rupij so posli, zato smo se Mirjam, Mojca in moja malenkost (Simona M.) odpravile v sosednje mesto, ki je edino v blizini, ki premore bankomat. Sploh ne vem, kako ljudje tukaj zivijo in kako dobijo denar, ce se morejo za vsako malenkost peljati tako dalec. To je tisti del nesrece, sreca pa je, da sem vsaj naletela na internet, da sporocim, kaj se dogaja in zakaj se ne javljamo redno. Prevoz nazaj imamo sele cez 3 ure, zato smo malo bolj civilizirane kraje dobro izkoristile- Mirjam in Mojca pravkar uzivata v masaznem salonu…Upam, da tudi meni ne uide razvajanje! Obljubim, da jih takoj po koncani masazi posljem na racunalnik, da si malo razgibata prste in da objavimo vse prispevke za nazaj. Drzim pesti, da nam koncno uspe in da ne bo prislo kaj vmes, kar nam bi preprecilo nacrte.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: nekategorizirano

Prejsnji vecer smo se poslovile od Tijane in Lucije, ki so ju premamile lepote Balija in sta se zato odpravili raziskovati skrivnosti tega rajskega otoka. Do konca potovanja bomo ostale ponovno v dveh skupinah, potem pa sledi 12. avgusta srecanje na letaliscu v Jakarti in pot nazaj domov.

Ostalih 5, ki nas je bolj preprical Sulawezi, pa se pocasi poslavlja od Tana Toraje. Premaknile se bomo v centralni del otoka, nato pa nameravamo zakljucek potovanja preziveti cisto na jugu, na plazah. Ostal nam je se en dan za Tana Torajo in za motorcke, ki so nas navdusili. Hitro in poceni prides, kamorkoli si zelis, se na zeljenih krajih ustavis, poleg tega so ceste razmeroma neprometne in je voznja zato varnejsa (mirjam se ne strinja :D )

Odpravile smo se na goro Batutumonga, za katero so vsi obljubljali, da ponuja odlicen razgled. Ceprav je visoka enkaj cez 2000m, je cisto enostavno dostopna tudi z motorcki. Presenetil nas je le mraz, a tudi to se da premagati s skodelico toplega caja na vrhu. Na terasi restavracije smo uzivale ob pogledu na nizje lezece predele, porascene z rizevimi polji in palmami.

Po krajsem postanku smo nadaljevale z nasim motocrossom :D Po makedamski cesti, polni lukenj, blata in luz. Kmalu je za nami pridrvela skupina motoristov in mislile smo, da gre za kaksen ‘motoristicen zbor po indonezijsko’, zato smo jih zelele spustiti naprej, da bi lahko nadaljevali z divjanjem in vratolomno voznjo. Ko pa smo zagledale velik tovornjak s krsto, ki zaradi preozke ceste ni mogel mimo nas, smo se v trenutku strinjale, da je to odlicna priloznost za uresnicitev se zadnje zelnje v Tana Toraji – udeleziti se pogreba na povabilo domacinov. Ce mi ne iscemo pogrebov, skeletov in trupel, nas poiscejo sami :D To pac je Toraja, s svojo kulturo in tradicijo.

Prigovarjali so nam, da naj jim sledimo, in voznice (Mirjam, Simona C. in Spela) so bile postavljene pred resno preizkusnjo – voznja po indonezijsko, po poteh, kjer nam ne bi niti na pamet padlo, da bi se sicer vozile.

YouTube slika preogleda

Krsto je premetavalo sem in tja, zato sploh nocemo vedeti, v kaksnem stanju je bilo truplo umrlega (iz napisa na majici enega od pogrebcev smo sklepale, da je umrl leta 2007). Vozili smo se celo vecnost in niti sanjalo se nam ni, kje se nahajamo in kako bomo nasle pot nazaj. Ko smo se po skoraj 2 urah koncno le ustavili, smo si oddahnile, ko smo ugotovile, da smo v Pangali, mestu, ki je bilo ze cisto na robu nasega zemljevida, a se vedno vsaj na njem! Hotele smo se obrniti, a smo v zadnjem trenutku ugovotile, da je do kraja ceremonije le se nekaj minut voznje in da je vredno potrpeti.

Domacini so nas toplo sprejeli, nas posedli in pogostili s kavo ter svinjino in rizem. Nikjer nobenih turistov, le druzina v krogu prijateljev in 5 belih obrazov. Cisto drugacen obcutek kot v Sa’danu, kjer smo se gnetle z ostalimi Evropejci, Avstralci in Americani. Po jedi je sledilo zrtvovanje bivola, ki je sestavni del vsakega pogreba, namenjen temu, da umrli pride v nebesa. Na prvi ceremoniji tega nismo spremljale, zato smo bile se toliko bolj vesele, da smo nakljucno naletele na ta dogodek.

Na zacetku poti nazaj proti hotelu nam je domacin priskocil na pomoc pri popravilu motorja in nas spretno pospremil vse do mesta. Ljudje tukaj so res unikatni. Na poti nazaj nam je se pokazal, kje bodo mrtveca pokopali.

grob

cudovita narava

p.S.: manjka se movie zrtvovanja bivola, a ga zal trenutno ne moremo naloziti. Ko bo objavljen (ce bo), vas obvestimo.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: nekategorizirano

Tana Toraja (frizerski salon, Longa)

Objavil: afrika3 | 5.08.2009 | 3 Komentarjev |

Danes smo vec casa kot raziskovanju Tana Toraje namenile Mirjam, ki praznuje rojstni dan. Po zajtrku smo ji zavezale oci in jo posadile na motorcek, da jo je odpeljal do nasega darila. Opazile smo, da njena pudlasto kodrasta priceska krici po spremembi, zato smo ji podarile strizenje in barvanje v skrbno izbranem frizerskem salonu. Frizerji, da te kap! Ze vceraj, ko smo sle najavit nas prihod in se dogovarjat o darilu, smo ugotovile, da so prava mala gejevsko-transvestitska skupnost :D Prefinjeni gibi, oprijete majcke, pobrite noge in nekaj make up-a. Res zabavni tipi, oz. zenske! Ni nam uspelo dolociti spola. Predvsem smo se sprasevale in opazovale, kako imajo stvari razporejene ‘tam spodaj’ :D Ampak smo presodile, da bo Mirjam v varnih rokah, zato smo jo s se vedno zavezanimi ocmi posadile na stol in ji zapele vse najboljse. Ni ji ostalo drugega, kot da si izbere barvo in doloci dolzino priceske, nato pa takoj pod skarje. V frizerskem salonu smo prezivele cele 3 ure in pol, vendar se je definitivno splacalo. Mirjam je sedaj prava bejba v primerjavi z ostalimi, ki se vedno strasimo okoli s popotniskimi frizurami :D

na poti do frizerja

YouTube slika preogleda

pred strizenjem

med strizenjem

po strizenju

Ze 2 dni se trudimo z najemom koles, a se vedno nam jih ni uspelo spraviti skupaj 7, kolikor jih potrebujemo. Tako smo se s 5 kolesi in 1 motorjem odpeljale proti Longi. Ogledale smo si jame, ki so polne krst, cloveskih kosti in lobanj. Prava hisa strahov.

Lobanja

Z lobanjama

Kk je strasno

velik lobanj

Skupinska z lobanjami

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: nekategorizirano

Tana Toraja (Kambira, Lemo, Salu)

Objavil: afrika3 | 29.07.2009 | 4 Komentarjev |

Po celem Rantepau nam ni uspelo nabrati skupaj 7 koles in nasi nacrti o kolesarjenju po Tana Toraji so padli v vodo. Na hitro je bilo treba sestaviti rezervni nacrt. Resili so nas motorcki, katerih najem ne predstavlja nobenih tezav. Pri druzil se nam je Finec Jari, ki so ga ze pred enim tednom spoznala dekleta, ki so namesto Papue odsla na otocja Togean.

Odpeljali smo se v 20km oddaljeno Kambiro, kjer je sredi bambusovega gozda drevo, v deblo katerega so izdolbeni otroski grobovi.

Drevo

Otroski grobovi

Nato pa ‘hop’ spet na motorcke do Lema. Ne zelimo moriti s pogrebnimi zadevami, ampak tudi tukaj so grobovi, ki pa so skriti v navpicni skalnati steni. Varujejo jih lesene Tau Tau figure, se ena izmed posebnosti Tana Toraje.

Grobovi v steni

Na koncu smo ocenile, da izpustimo ostale znamenitosti, raztresene po nekaj km oddaljenih vaseh, saj so nas grobovi nekoliko razocarali v primerjavi s tem, kar smo pricakovale. Raje smo se odpravile do slapa v Saluju. Z motorcki smo se vozile po ozki asfaltirani cesti med rizevimi polji. Krasna narava, mocno sonce, veter v laseh… Nic ni lepsega! Za konec pa se sprehod do slapu in cudovit razgled na pokrajino, ki je zaradi gostega rastja spominjala ze skoraj na junglo.

Slap

V zadnjig dneh, ki jih prezivljamo v Tana Toraji, smo spoznale, kako je slovenija majhna, a hkrati velika. Tako malo nas je, vendar smo povsod. Vsak dan nas kdo pocuka za rokav in rece: ‘To pa je znana govorica!’ Ali pa me v anglescini debatiramo s kaksnimi turisti in na koncu ugotovimo, da smo vsi Slovenci.

V Rantepau se nam cisto prepogosto dogaja, da v trenutku izginemo iz oblicja zemlje in pademo v luknjo. Ja, tezko si je predstavljati, kaj naj bi to pomenilo. Naj razlozimo: po mestu je sredi ulice ali plocnika polno nezavarovanih luknjic, lukenj in kanalov. Ko se zvecer vracamo domov, ali hitimo na vecerjo in pri tem prevec zavzeto klepetamo, se zgodi, da katera izmed nas kar izgine iz vidnega polja in pade v luknjo. Najprej nekaj stokanja, potem smeh, nazadnje pa uporaba razkuzila za rane in Bepantena :D

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: nekategorizirano

Tana Toraja (Sa’dan, Palawa)

Objavil: afrika3 | 29.07.2009 | Brez komentarjev |

Tana Toraja je pokrajina v juznem delu Sulawezija, s srediscem v Rantepau. Slovi po pogrebnih slovesnostih in mocni tradiciji. Imele smo sreco, da smo se lahko udelezile ene izmed pogrebnih ceremonij, saj se vcasih zgodi, da jih tudi po teden dni sploh ni.

Z vodicem smo se z bemotom odpeljali do nekaj km oddaljenega Sa’dana, kjer je pogreb potekal. Tukaj imajo 2 pogreba, enega takoj po smrti, ko truplo ustrezno obdelajo in pripravijo na vecletno lezanje v druzinski hisi, drugega pa takrat, ko se lahko zbere cisto celotna druzina in ko zberejo dovolj denarja za veliko slavje in dokoncno slovo od pokojnika. Med tem casom se oseba ne steje za mrtvo, ampak samo za bolno. Vsake 3 dni ji menjavajo hrano in pijaco in jo celo sprasujejo za dovoljenje, ko se kam odpravljajo (sicer ne vemo, kako dobijo odgovor :D )

Me smo se udelezile drugega pogreba, ki traja tudi po vec dni. Vse je odvisno od premoznosti druzine. Vec denarja kot imajo, dlje traja ceremonija. V nasem primeru je bil sele drugi dan, ki pa je najpomembnejsi, saj svojci takrat sprejmejo vse goste. Prizorisce slovesnosti je bilo ogromno. V srediscu sta bili na visokem odru dvignjeni krsti (mati in sin), tako da sta bili vsem na oceh, okoli pa vse polno sedisc za goste.

Krste

Sedisca

Najprej so sprejeli vse turiste in nas pogostili s cajem, kavo, piskoti in slanim pecivom. Pogreba ceremonija poteka po natancno zacrtanem protokolu. Ko pride skupina pogrebcev, prinesejo na osrednji prostor pred odrom s krstama svoje darove v obliki zivih bivolov in prasicev.

Bivol

Njihov prihod glasno oznani moski v tradicionalnih oblacilih, nato pa jih s plesom in petjem pospremijo do sprejemnice za goste, kjer jih pogostijo z dobrotami, tako kot so tudi nas. Tako se izmenjuje ena skupina za drugo in stevilo darovanih prasickov in bivolov narasca. Ubogi pujski, zvezani na bambusovih deblih ure in ure pretrpijo na vrocem soncu, cvilijo in se mucijo, predno so usmrceni. Nekaj jih pokoljejo takoj, da se gostje lahko najejo, drugi pa pridejo na vrsto v vseh naslednjih dneh, dokler traja slovesnost. Bivole prihranijo do konca, nozu bodo podlegli sele 30. julija, ko bo pogreb koncan. Vseh 500 prasicev in 100 bivolov, ki imajo tukaj funkcijo nasih vencev in svec, razdelijo med goste. Nekaj mesa pojedo ze na pogrebu, drugo pa odnesejo domov.

YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda

tradicionalne punce

V Sa’danu smo si ogledale tudi tradicionalen nacin pletenja oblacil, nato pa smo se pes podale do Palawe. Sprehod med rizevimi polji, bivoli in domacini, ki so se trudili na poljih za svoj pridelek, je bila odlicna ideja, veliko boljsa od voznje z bemom.

Pletenje

Rizeva polja

Sprehod

Spotoma smo videle ogromno hisk z uslocenimi strehami in bogatim okrasjem, za katere smo najprej mislile, da so grobnice, potem pa nam je vodic le razlozil, da manje hiske sluzijo za shranjevanje riza (torej bi lahko rekli, da gre za sulawezijske siluse ali kozolce), v vecjih pa ljudje zivijo. To smo se prepricale v Palawi, kjer smo si eno izmed his ogledale tudi od znotraj. Ko smo se po strmih stopnicah povzpele do bivalnega prostora, smo zagledale 3 sobe. Ena je namenjena za spanje druzine z otroci, srednja je jedilnica in druzabni prostor, zadnja pa soba za goste. Kadar pa kdo umre, si za leto ali dve ali 10 eno izmed sob ‘izposodi’ mrtvec, ki tam pociva vse do pogreba.

palawa

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: nekategorizirano

Spet nas je 7 in ko se kam odpravljamo, se moramo ze skoraj prestevati, da preverimo, ce smo vse… Kot nekoc v soli…

Da bi cimboljse izkoristile cas, ki nam je preostal, smo se do Tana Toraje odpravile kar z nocnim spalnim avtobusom, a smo ugotovile, da je hotelska postelja se vedno zakon. Za soferja ne moremo reci, da je ravno dober voznik, saj nas je celo noc premetavalo po sedezih in nas z glavami zabijalo sem in tja. Mogoce pa je kriva samo slaba cesta :D

Ob 5h zjutraj smo se po cisti temi odpravile iskat sobo, kjer bi se naspale. Ljudje so se ze rekreirali in se sprehajali po ulicah. Takoj smo ugotovile, da nam bodo naslednjih 16 dni na Sulaweziju povzrocali tezave fantje, ki so nekoliko prevec vsiljivi, a kljub temu prijazni.

Ker smo bile polne energije, smo se namesto spanja odpravile kar na jutranjo kavico in zajtrk, nato pa na lov za informacijami glede aktivnosti, ki jih nacrtujemo v naslednjih dneh.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: nekategorizirano

Starejši zapisi »

Kategorije